Ryn je sedela ob ognju in drezala v skoraj ugasle plamene s palico. Če ogenj ugasne, bosta umrli zaradi mraza; Ryn je bila še vedno na tihem jezna na mlado Ayreano, ker jo je ugrabila tik pred njenim Obredom. Če bi prišla le nekaj dni za njim, je zdaj ne bi skrbelo, da bo zmrznila zaradi hladnega gorskega zraka in vetra.
Ozrla se je k nepremičnemu telesu na tleh. Ko se je bitje prikazalo, je Aara začela kričati, vendar je utihnila skoraj takoj zatem, ko je znova zavil veter, ko so se spet oglasile ptice in sonce zopet posijalo – takrat, ko se je bitje dotaknilo njenega senca. Bilo je, kot bi cela okolica pozabila na prisotnost zastrašujoče postave in spet zaživela. Aara pa ni; padla je na kolena in prvič, odkar jo je Ryn srečala, je izgledala nemočno. Nekaj časa je bila tiho, potem pa začela govoriti – zdelo se je, da odgovarja glasu, ki ga lahko sliši le ona. Ko je bitje izginilo – mogoče je bilo po le nekaj minutah, vendar se je Ryn zdelo, kot bi minile ure – se je Aara zrušila na tla in se ni več premaknila. Ryn, še vedno šibka od večtedenskega potovanja, vklenjena v verige, jo je z ogromnim naporom zvlekla v votlino in postavila ob ogenj, ki je že takrat ugašal.
Njen zmaj pa, kolikor je Ryn v teh nekaj urah pri zavesti ugotovila, niti slučajno ni bil tako zastrašujoč, kot je izgledal – vsaj ne do svoje lastnice. Takoj, ko je Ryn Aarino telo odvrgla zraven ognja, se je njen velikanski zmaj, komaj dovolj velik za to votlino, ulegel zraven svoje jahalke in jo pokril s svojim krilom, da je zadrževal njeno telesno toploto. Ryn je bila že večkrat priča inteligenci in zvestobi zmajev, vendar samo pri Yall.
Yall… Le kaj se je zgodilo z Vyrino zmajevko? Ryn je zabolelo pri srcu, ko je pomislila na Yall, kako rjovi v zvezde in upa, da se bo njena lastnica vrnila. Ayani so jo seveda že našli – med njimi je veljalo pravilo, ki je zapovedovalo, da se mora po petih urah odsotnosti člana katerega koli voda, ki ni nikomur povedal, kam gre, sprožiti Iskanje. In ker nihče ni vedel, kam sta šli Ryn in Vyra… Yall so zagotovo že našli. Vendar najbrž niso pričakovali, da bodo zraven nje našli tudi dve trupli.
Ryn je požrla solze in se ozrla proti Aari. Najprej je mislila, da je mrtva, in kljub neskončno dolgim uram ohranjanja trezne glave med paniko, ki jih je bila deležna v Ayeli, je začela hiperventilirati. Aara je poznala te gore; ona jih ni. Brez nje, ne glede na to, kam jo pelje, ne bi preživela. Šele potem, ko je ugotovila, da kljub bledici kože in odprtim očem mlada Ayreana še zmeraj diha, se je nekoliko pomirila.
Kaj je bilo tisto bitje? Ryn je pogledala Aarin bled obraz in zaznala grozo, ki se je risala v njenih sivih očeh. Le česa bi se lahko taka bojevnica bala?
Tedaj pa je v votlini postalo temno kot v rogu. Ogenj je ugasnil, se je zavedela Ryn in rahlo zapaničarila. Na hitro je ocenila, kako dolgo bo še preživela brez ognja; veter ni več bril, vendar pa je mraz zato rezal do kosti in še sredi noči je bilo. Bili sta visoko v gorah, ki so bile pokrite s snegom in kljub votlini, ki je vsaj malo zadrževala toploto, bosta umrli v nekaj urah.
"Čakaj," je nenadoma rekla v temo in se ozrla proti kotu votline, kjer je razločila obris Aarinega zmaja. "Ti si zmaj. Saj vendar bruhaš ogenj, kajne?" Ali pa si navadna gensko spremenjena zverina, tako kot zmaji tistih nagnusnih Awanov.
Vendar pa se obris ni zganil. Ryn je lahko razločila velike srebrne oči, ki so švigale od ugaslega ognja k njej, se delale, da niso razumele vprašanja. Ryn je vedela, da zmaji razumejo več, kot je večina mislila; slišali so več kot le v zrak, spusti se nižje in pristani. Tako je tudi Aarina zverina najbrž vedela, kaj Ryn želi od nje, ampak se je delala neumno. Ryn ji ni zamerila; na tem svetu si lažje preživel, če si držal jezik za zobmi in se delal, kot da ne razumeš tistega, kar se dogaja okoli tebe.
Potem pa je Ryn zaznala, pa se je nekaj v votlini premaknilo. Že se je segla k pasu, da bi zgrabila eno izmed bodal, ko se je spomnila, da orožja nima, in je obris zaklical: "Zakaj je tukaj tako temno?"
Glas je bil Aarin in na Rynino presenečenje vsekakor ni zvenela, kot bi se ravno zbudila iz nezavesti. Obris je vstal, vendar se je hudo zamajal, kot bi pozabil, kako stati na nogah. Vendar pa je Aaro z gobcem podprl njen zmaj, in mlada bojevnica se je hvaležno naslonila nanj, tik zatem pa se je obrnila k Ryn in nekoliko zajedljivo rekla: "Pustila si, da ogenj ugasne, kajne?"
"Premalo lesa si prinesla."
Aara pa je samo prhnila. To seveda ni bilo res: na drugem koncu votline se je bohotil velik kup hrastovih vej, ampak je bila Ryn tista, ki ni mogla do njih. Videnja so jo vedno izčrpala, nobeno presenečenje ni bilo, da ni še mogla hoditi. Seveda pa so k temu pripomogli tisti tedni, ki jih je preživela, zavita v verige; njene mišice so usahnile. Za povrh pa so bile še obsidianske; narejene iz smrtonosnega železa za Aselle.
Ryn je s pogledom sledila Aari, ki je naredila nekaj korakov po votlini in se ustavila pred ognjem. V trdi temi, v kateri je Ryn lahko razločila le lesk Aarinega orožja, ki ga je imela ovešenega za pasom, ni mogla razbrati, kaj je naredila, ampak votlina se je napolnila s svetlobo in mlado Ayo je takoj oblil val toplote, zaradi katere se je nevede sprostila.
"Tako." Aara je vstala in se nekoliko zamajala, ampak se je hitro ujela na steno jame. Posledice napada tistega bitja so bile še vedno vidne – če bi mu sploh lahko rekli napad. Bolj se je zdelo, da sta imela Aara in bitje neki tihi pogovor, saj sta samo stala in gledala drug v drugega; v vsej tej zmešnjavi Ryn ni vedela, zakaj se je Aara tako izčrpala.
Razmišljala je, da bi jo vprašala, ampak je imela občutek, da bi ji Ayreana raje odsekala glavo kot pa odgovorila na to vprašanje, loreenini ukazi gor ali dol. Na koncu se je odločila za nekaj varnejšega.
"Kaj je bil tisti stvor?"
Aara je ni pogledala, ko se je sesedla nazaj ob toplo telo svojega zmaja. Zazrla se je v dolgočasno steno votline in opazovala sence, ki so plesale po njej.
"Irheni. Saj si že slišala za… za fantome?" je rekla in glas se ji je rahlo zatresel. "So avtohtoni prebivalci Maelwa in podobno kot Irheni so uporabni le za vojno. Ampak če boš srečala fantoma, te zagotovo ne bo presekal napol in pil tvoje krvi. Fantom ne bo vstopil v tvojo glavo in ti govoril… groznih stvari." Aara je debelo pogoltnila in se naslonila nazaj na svojega zmaja. Zazrla se je v strop, kot bi tam hotela najti odgovore na vsa neizrečena vprašanja. Zdelo se je, kot da je naslednje besede izgovorila s težavo. "Od zdaj naprej boš imela pri sebi zmeraj bodalo. Če se Irheni spet prikažejo – v kar dvomim, saj se približujeva Vrhovom plamenom; tam jih je manj – ga vzemi in jim z njim pomahaj pred nosom. Ne moreš jim ubežati, ampak če te vidijo z orožjem v rokah, te bodo morda pustili pri miru. Tudi ogenj proti njim ne deluje."
Ryn ni vprašala tega, kar je ostalo neizrečeno: Ti nisi uporabila ne bodala ne ognja; kako torej ne ležiš mrtva?
Ampak se je zdelo, da Aara ve, na kaj je mislila. Kajti obrnila se je proti njej in se šibko nasmehnila: "Ne vem, zakaj še diham. Z Irheni sem se srečala že trikrat, pa me vedno pustijo pri življenju." Bodalo, za katero Ryn niti vedela ni, da ga drži v roki, je zabila v razpoko v kamnih. "Že v Ayreali sem bila obravnavana drugače kot ostali; kjer so ostale prebičali do smrti, so mene komaj do krvi. Kjer so ostale vrgli divjim zmajem za neuspelo nalogo, so meni le naložili drugo."
Ryn ni pretreslo to, da je bila Aara med Ayreani nekaj več, temveč to, kaj so tam delali neuspelim. Kako kruti so bili. Bičali so do smrti? Vrgli nekoga zmajem, le ker je bila njegova naloga neuspešna? Ryn si ni mogla predstavljati takega sveta; če se ji je Ayansko urjenje prej zdelo kruto, je bilo zdaj povsem milo. Napake so popravili. Za neuspehe zagotovili, da se niso ponovili. Ayreani napak niso tolerirali, neuspehe pa kaznovali s smrtjo.
Vendar ni ničesar od tega rekla naglas. Ni vedela, kako zelo Aara spoštuje svoje ljudstvo in njegove navade, zato je raje držala jezik za zobmi; to je bila zdaj edina stvar, za katero je bila sigurna, da ve, kako jo narediti.
Aara se je ozrla od svojega noža do Ryninega nezavedno povsem pretresenega obraza. Ta je mislila, da bo bojevnica komentirala njen odziv na povedano, ampak se je samo obrnila do ognja. Zdelo se je, da se je vse na njej sprostilo: telo, drža, pogled. Bilo je, kot bi končno našla nekaj domačega, nekaj, na kar lahko vpliva. Nekaj, kar je ne more raniti. Vendar je vse to izginilo, ko se je spet ozrla k Ryn."Sovražnici sva. Ayreana in Aya; tako pač mora biti, če si to želiva ali ne. Ne zaupam ti, ampak loreen te hoče živo, kar pa pač ne boš, če se Irheni še enkrat prikažejo. V tem primeru pa sem mrtva tudi jaz."
Nekaj časa je med njima vladala tišina, potem pa je Ryn, bolj zato, da bi razbila tišino, kot pa iz zanimanja, vprašala: "Kje je vse moje orožje?"
Aara se je za trenutek ozrla od rdečih plamenov, v katere je zavzeto strmela, in Ryn je opazila kratko sled nasmeha, prej posmehljivega kot prijaznega. "Na dnu Annaye."
Naslednji dan sta odšli še pred zoro. Ryn sicer ne bi zbudili niti topovi, ki bi streljali točno od njenem ušesu, je pa to uspelo Aari, ko je vanjo spustila ogenj. S tem si je sicer prislužila črno oko, ampak ob vseh njenih brazgotinah se to niti ni videlo. Ryn se je včeraj ob njenem govoru končno nehala spraševati, kje jih je dobila; celo privilegirani so v Ayreali očitno trpeli. Niti pomisliti si ni upala, kaj se je potem zgodilo z ostalimi.
Ko sta na Aarinega zmaja – Ryn je izvedela, da mu je ime Donn – končno naložili še tisto malega, kar sta imeli, sta odrinili naprej. Ryn je prvič, odkar je jezdila z Aaro, uživala v letenju – skoraj toliko, kot v časih, ko je še jezdila z Vyro. Mogoče je bilo krivo dejstvo, da ni bila vklenjena v verige, ali pa preprosto to, da se ji je prvič zdelo, da je Donn ne bo zbrcal s sebe, takoj ko bo sedla nanj.
Aara ji je čez nekaj ur, da bi prevpila veter, ki jima je bučal v ušesih, zakričala, da zapuščata Smaragdne gore, v katerih sta zadnji teden taborili. Zdaj sta leteli blizu sosednjega gorovja, nižjega, vendar vseeno smrtonosno ledenega. Ryn, ki je zemljevid Azarelle poznala na pamet, je vedela, da se te gore imenujejo Vrhovi plamenov, in da so že dolgo zapuščene – celo živali so se izogibale tem zaledenelim pobočjem in njihovemu ostremu mrazu. Vendar pa ji je Aara prejšnji večer povedala, da to ni res; v Vrhovih plamenov so živeli Ayreani, njihovo vadbišče pa je bilo zakrinkano s čarovniškimi uroki in drugimi varovali. Zato nihče izmed ostalih Asellov še ni slišal zanje in zato niso nikoli nobenega videli.
Ryn je po tem, kar ji je povedala Aara, sklepala, da se bližata njunemu cilju, vendar želela si je, da bi let do pekla trajal v neskončnost. Po Aarinih opisih, brazgotinah in stvareh, ki jih je počela, je sklepala, da je tam ne čaka nič dobrega.