Aara je poznala to bitje. Vedela je, kaj se zgodi, če ga sreča; vedela je, kaj se zgodi, če ugotovi, kdo si. Irheni, bitja teme, so bila sicer slepa, ampak so imela ostala – nadnaravna – čutila toliko bolj razvita; lahko so začutili tvojo moč na kilometre – odvisno od tega, kako zelo je bila razvita. Lahko so vohali kri v tvojih žilah, vstopali v misli in te ubili samo z dotikom. Aara je odrasla s prepričanjem, da se jih mora izogibati in za razliko od ostalih stvari, ki jih je govorila njena loreen, je bila ta resnična. Irheni so bili nevarni in ni bilo veliko ljudi, ki so srečanje z njim preživeli. Če so Irheni našli sebi enakega, so ga vedno pustili pri miru – kot pri ostalih prebivalcih Azarelle je tudi pri njih umor svojega pomenil nekaj najbolj grešnega. Če so srečali Asella… Zanj se ni nikoli dobro končalo; ne za tistega z enim x, y ali w, ne za tistega z dvema.
Aara je bila prepričana, da Ryn, ki je že vse življenje živela na jugu Azarelle, bitja ni poznala. Irheni so namreč živeli samo na severu, čeprav včasih tudi malo bolj južno, vendar redko, saj jim toplo podnebje ni ustrezalo. Tam, kjer je živela Aara, jih je bilo ogromno, vendar so se spretno skrivali v skalah, Ayreani pa se njihovim območjem niso približevali. Tako je bilo lažje za vse, saj je bil Aarin narod tik pred odkritjem zaenkrat edinega načina, kako ubiti Irhena: s krvjo feniksa, bitja juga. Irheni so sovražili vročino, feniksi pa se znova rojevajo iz pepela in prinašajo ogenj. Za Irhene pomenijo smrt. Vendar pa je bilo fenikse izjemno težko najti in tisti eden, ki ga je ujela loreen, je že zdavnaj umrl, zaradi česar njegova kri ni bila več uporabna. Pa vendar je Aara dobila stekleničko njegove krvi, da jo uporabi v nujnem primeru. Mogoče je bilo to zdaj.
Zato je Ryn tudi poslala v votlino, preden bi lahko naredila kaj neumnega, kar bi obe stalo glave. Tako ali tako ni imela bodala – Aara je vse njeno orožje zmetala v reko: imela ga je nenavadno veliko –, ognja pa tudi še ni nadzorovala, zato je bila praktično nenevarna. Tudi dejstvo, da že več tednov potuje v verigah, je veliko povedalo o njeni moči in fizični pripravljenosti. Ampak vseeno za to, da bi se zagnala v Irhena, ni potrebovala bodal ali ognja, samo veliko neumnost: Irhen bi samo povohal kri, ki se ji pretaka v žilah, začutil njeno moč ali pogledal v njene misli, videl, da je Ayya, nato pa jo presekal na pol.
To so Irheni naredili z vsemi Aselli brez naziva Ayana, Awana, Axana ali Ayreana: presekali so jih na pol in pili kri iz njihovih teles, dokler je ni ostalo niti kapljice več. Asellska kri jih je ohranjala pri življenju, brez nje so se razblinili v nič. Pa vendar so potrebovali tudi Aselle z enim y, w ali x: tem so izpili ogenj, se z njim krepili, rasli, uničevali.
Irheni niso bili ljudje. Bili so stvori teme – zanje je bilo uporabljeno enako poimenovanje kot za bitja, iz katerih so nastali Ayreani. Zaradi tega so nekateri Aarine vrste menili, da so prav Irheni njihovi predniki, njihovi stvaritelji. Mogoče so imeli prav. Mogoče so se motili. Aara ni vedela, komu naj verjame, saj je loreen Ayreanom vbijala v glavo, da ne smejo imeti lastnega mnenja. O čemerkoli. Lastno mnenje ubija, lastno mnenje razbije vse, kar so gradili. Aara bi morala vsem verjeti na besedo in njihove ukaze tiho ubogati. Biti bi morala brez mnenja o tem, kar je prav in kaj narobe. Vendar pa je Aara imela lastno mnenje o vsem, kar ji je naložila loreen, kar je le še dodatno nakazovalo, da ni običajna Ayreana.
Irheni niso imela telesa. Tisto, kar bi telo lahko bilo, je bila tema, ki je plala iz njih kot temni plameni, ki so jih nadzorovali Ayreani. Niso imeli obrazov. Niso imeli oči. Aara se jih je bala. Kljub vsem letom v Ayreali in stvarem, ki jih je storila kot brezsrčna morilka, se je bala Irhenov, bitij teme, kakšna naj bi bila tudi sama. Še sama ni vedela zakaj; na smrt je bila pripravljena že celo življenje, pripravljena jo je bila sprejeti kot staro prijateljico in zapustiti svet kot njej enaka. Mogoče pa jo je strašilo edino to, da ne bo pripravljena na srečanje z njimi, ko se ji bodo pokazali.
Ni bilo veliko ljudi, ki so srečali Irhena in preživeli. Aara jih je že dvakrat in kljub vsem letom treninga ni bila pripravljena nanje. Pri obrambi proti Irhenom ni pomagala nobena oblika treninga, ki si je bil deležen, kajti premagala jih je lahko le feniksova kri, ki pa je Aara ob nobenem srečanju ni imela.
Prvič je Irhene srečala, ko je imela komaj sto petdeset let in je trenirala zunaj. Bil je topel dan, prvi po zelo dolgem času, in zato so vsi Ayreani mislili, da je dovolj varno, da bi lahko prvič po celo nekaj letih trenirali na svežem zraku. Za večino je bilo; Aara pa je trenirala stran od vrveža množice, pri skalnih previsih. Kljub toplemu vremenu je pred seboj zagledala bitje teme in takrat ni umrla samo zaradi izjemno hitrega ukrepanja njene matere, ki jo je slišala zakričati. Od takrat naprej ni nikoli več trenirala zunaj: ne v bližini Ayreale, ne kje drugje.
Drugič je letela nad Potresnim gorovjem na območju Axanov, ko je Donn nenadoma zgrmel na tla. Dva tedna je živela v kamniti jami in jedla srnjad, saj Donn ni mogel leteti zaradi poškodovanega krila. Ko je končno prišel čas, da sta lahko odšla, jima je pot prekrižal Irhen. Aara se je poskušala boriti z njim, vendar je vedela, da jo čaka grozna usoda. Toda ni se zgodilo to, kar je pričakovala: Irhen ji ni izpil ognja, pa čeprav je že bila Ayreana. Namesto tega ji je razparal trebuh in ramo, da je komaj priletela nazaj. V Ayreali se je onesvestila in bila v komi cel mesec, pa še potem je trajalo pet tednov, preden je bila spet dovolj pri močeh, da je lahko ponovno trenirala.
Zdaj je bilo tretjič. Irhen je stal pred njo in iz izkušenj se je odločila gledati v tla; če se pred Irhenom premakneš, te bo ubil. Tudi, če ga samo pogledaš v to, kar bi lahko bil obraz, to razume kot napad. Ampak Aara je s kotičkom očesa videla, kam je usmerjen Irhenov pogled: v njeno tetovažo. Zdelo se je, da je vse utihnilo, ko se je prikazal, kot bi okolici izpil njeno lepoto in življenje. Zdaj se je zdelo, kot bi izpil življenje iz Aare. Zmanjkalo ji je zraka, v drobovju ima svinec, namesto krvi žgočo lavo…
*i*Le vi Ayreani ste dovolj neumni, da tetovaže pišete v jeziku fantomov.*i*
Glas je bil leden in oster, tako zelo, da je zarezal v Aarino glavo kot nož. Iz tam je tudi prišel; lastnik glasu je bilo bitje pred njo. Ryn ga ni slišala, v to je bila bojevnica prepričana, saj bi drugače že kričala, kot bi jo dajali iz kože. Irhenovega glasu Ayyani niso mogli prenesti, prav tako ne ostali Aselli s podvojenima črkama; za to je bil njihov um prešibek.
*i*Pravite mu stara Ayreanščina, ampak Irheni in fantomi smo dosti starejši od vas. Ta jezik je prišel od nas in te tetovaže so tudi razlog, da vas tako vztrajno pobijamo. Onečastili ste sveti jezik, v njem si pišete na kožo, umazano s tujo krvjo. Kraljice, bojevniki, morilci, nekdanje lovke na čarovnike, ni važno, kaj ste, od nekaj ste le izrodek narave.*i*
Aara je za poimenovanje jezik fantomov prvič slišala. Nihče izmed Ayreanov ga ni znal govoriti, samo vedeli so, da obstaja, in vzeli so ga za svojega. Bilo jim je prepovedano učiti se zgodovino svojega ljudstva, kar se je Aari vedno zdelo čudno. Šele zdaj pa je ugotovila, da se zgodovine niso smeli učiti, ker so se je sramovali; ker je bilo z njo nekaj narobe, ker so jo ukradli.
*i*Tako kot vsi ostali iz tega pokvarjenega kraljestva, tudi mi ubijamo, da preživimo. Vas ogenj je naš vir moči, vaša kri nas ohranja pri življenju. In, Aara Trivera Kerosery, ti bi morala umreti že davno tega, prav od roke naše vrste. Nekoč si nas že srečala in preživela, čeprav so bile možnosti za to ničelne. Zdaj pa mi povej, kaj je šlo takrat narobe?*i*
"Ne vem," je zastokala Aara in njen glas je zvenel tako šibko, da se je za trenutek vprašala, ali je že umrla. Ni si mislila, da bo njen čas prišel tako hitro, ampak vendar pa ni bila presenečena. Irhen je imel prav: do zdaj – po vsem, kar je preživel – bi morala že ležati pod zemljo sežgana v pepel.
*i*Seveda veš. Tvoj um je bolj svoboden, kot si misliš, in tvoja inteligenca ti je življenje rešila večkrat, kot ti ga je kdaj kakršno koli orožje. Celo Irheni po umu ne moremo brskati kot po odprti knjigi, še posebej pa ne tistim, ki so se naučili, kako jo zapreti ali pa kakšne strani preprosto iztrgati. Koliko strani si iztrgala ti, Aara Kerosery?*i*
Preveč. Nekaj časa je te strani trgala iz sebe kot zrela jabolka z dreves, naučila se je pozabiti stvari, ki so bile preveč boleče, da bi jih lahko obdržala v spominu. Potem pa je ugotovila, da se osebe, kot je bila njihova loreen, želijo dokopati do strganih strani; zato jih je poskušala prilepiti nazaj, poskušala se je spomniti stvari, ki jih je pozabila dolgo tega. Bilo je boleče, vendar je vedela, da so njene skrivnosti varne le samo, če jih spomni. Varne so le, če se nauči, katere dele lahko pokaže in za katere je bolje, da jih zakoplje nekam globoko.
*i*Spomini so lahko grozne stvari. Lahko te uničijo, te zlomijo, te prisilijo, da se utopiš v bolečini.*i*
Pred Aarinimi očmi se je prikazala podoba njenega lastnega telesa, zlomljenega na tleh Ayreale, videla je oči, ki so iz ozadja opazovale bičanje, ki jo je čakalo po neuspeli misiji; gledala je v prestrašene oči svojega brata, ki je umrl zaradi nje; ležala je poleg Donna, ki mu je krilo okrvavljeno viselo pod napačnim kotom.
*i*Lahko pa so tudi lepi. Lahko nam pričarajo srečo, lahko nas navdihnejo, nam dajo moč.*i*
Tokrat je gledala njeno mamo in sebe, kako objeti ležita na robu pečine, spomnila se je, kako se je mama delala, da jo bo vrgla na drugo stran, spomnila se je smeha, ki je sledil temu; videla je svojo sestro na zmaju le nekaj metrov stran sredi mrzlega vetra, videla je njen nasmeh in rdeča lica.
"Nehaj," je zastokala. Tudi lepi spomini lahko bolijo. Lahko te pripravijo, da delaš grozne reči, ker ti je bila sreča, ki si si jo nekoč lastil, odvzeta. Aarinih še tistih nekaj lepih trenutkov, ki jih je bila deležna, je skisala misel na vse, kar je naredila in kar še bo.
*i*Seveda.*i* Aara je lahko skoraj slišala posmehljiv nasmeh, ki bi se prikazal na Irhenovem obrazu, če bi ga imel. *i*Vi Ayreani mislite, da je sreča privilegij, ki si ga ne morete privoščiti. Ne smete niti sanjati o njej, kajti lažje je umreti nesrečen in pozneje, kot pa svoboden in srečen prej. Ampak ti… Tvoje življenje bi se moralo končati drugič, ko si srečala nekoga izmed nas. Kaj te je takrat rešilo? Milost mojega brata? Sreča? Ali pa ti usoda ni še namenila smrti, ne glede na to, da si prelila svojo kri pred Obredom in še vedno živiš.*i*
Ne bi smela biti presenečena, da Irhen ve za njeno skrbno varovano skrivnost. Kri ji je vendar prelila njegova vrsta in umi Irhenov so povezani med sabo; kar ve eden, vedo vsi. Ampak vseeno je njeno telo preplavila vročina, zaradi katere se ji je zdelo, da ji Irhen lahko gleda naravnost v dušo. Če ve za to, potem ve tudi za…
*i*Kaj te je takrat rešilo, Tista, Ki Ji Je Usojeno Živeti?*i*
"Spusti me," je zašepetala s smrtonosno mirnim glasom. Irhen je prestopil mejo, ki jo je do sedaj le malo ljudi. Sploh ni vedela, da jo je imela začrtano, mislila je, da je točka njenega preloma daleč nad tem. Ampak vendar je bilo to dovolj, da se je bitij teme v trenutku nehala bati.
"Spusti me!" je zakričala mnogo glasneje, kot je mislila, da zmore. Sploh ni vedela, kdaj je izvlekla bodalo, zdaj pa je z njim mahala okoli sebe in upala, da bo rezilo zadelo Irhenov vrat. Pozabila je, da jih lahko ubije le feniksova kri, pozabila je, da so veliko bolj nevarni, kot bo ona kdaj koli. Pozabila je, da jo Ryn zdaj najverjetneje gleda s strahom v očeh, pozabila je, da je mlada Ayya sploh tam. Zanjo je obstajal le še Irhen, ki si jo je drznil poklicati z imenom, zaradi katerega je postala, kar je.
*i*Ko si se vrnila v Ayrealo, so za to vedele tri osebe: Leea in Keyla Kirenne ter loreen. Čisto vsaka izmed njih bi te ubila za to, kar se je zgodilo, vendar so te pustile živeti, čeprav so ti nadrejene in sledijo pravilom bolj kot ti. Tvoje življenje je bilo že toliko krat v rokah drugih, pa so ti vsi prizanesli. In ti veš zakaj, Aara Kerosery.*i*
Ni poslušala niti besedice tega, kar je rekel Irhen. Ni hotela slišati, ni hotela, da začne razmišljati o tem. Kajti če bo, bo resnica prišla na plan in ravno te se najbolj od vsega bala. Strah jo je bilo svoje preteklosti, vsega kar je morala prenesti, vsega kar je bila. Bala se je dneva, ko bo vse to prišlo na plan.
*i*Tvoje krvi so prelile še več, da bi te kaznovale, ponižale. Vsaka ti je zadala trideset smrtonosnih udarcev z bičem in kljub temu, da so bile možnosti za to ničelne, si spet preživela. Koliko je potrebno, da te ubije, Tista, Ki Ji Je Usojeno Živeti? Kako dolgo boš lahko še držala železni zid med sabo in drugimi?*i*
"Nehaj!" je zatulila in se zrušila na tla. Na ušesa si je pritisnila dlani, kot bi lahko s tem preprečila glasu, ki je bival v njeni glavi, da bi nadaljeval. "Poznam svojo preteklost, ne potrebujem tebe, da mi jo obnoviš!"
*i*Res? Kajti nekatere strgane strani tvoje pokvarjene knjige so blizu tega, da se izgubijo za vedno. Ravno zdaj pa je najbolj pomembno, da jih zalepiš nazaj. Kajti čas prihaja, Aara Trivera Kerosery.*i* Glas se je začel oddaljevati, bilo je, kot bi se izgubljal v daljavi. *i*Čas prihaja.*i*
Čas za kaj? Zakaj je pomembno, da se spomni vsega groznega, kar je zakrivila ona in drugi njej? Zakaj se je Irhenu zdel tako pomemben podatek, da je preživela že tri srečanja s temi bitji in še prelitje krvi pred Obredom? In zakaj se je sploh pogovarjal z njo? Na čigavi strani je?
Pred njo so se začele prikazovati postave. Njihovi obrisi so bili zamegljeni, vendar je vseeno lahko razločila razočarane obraze in madeže krvi na oblekah, vse na isti strani telesa: na točki med vratom in srcem, tik pod ključnico. Vse postave so iztegovale roko proti njej, kot bi jo vabile k sebi. Potem pa so vse odprle usta in naenkrat spregovorile, da je Aari od različnih glasov skoraj razneslo lobanjo.
*i*Imel sem sina… Moja družina se še vedno sprašuje, zakaj me ni domov… Zaradi tebe… Ko sem šel po zdravila za bolno ženo, je nenadoma prišla črnina… Ubila si nas… Vse nas…*i*
"Ne…" je zastokala in se zopet prijela za glavo. Postav je bilo več kot dvesto, nemogoče je bilo, da je ubila vse…
*i*Aara Kerosery, usoda je tvoja, da jo krojiš. Ne smeš pustiti drugim, da o njej odločajo namesto tebe, kajti čas bo prišel, ko boš ti odločala o vsem.*i*
Zatem je prišla črnina, ki je pogoltnila Irhena, postave in glasove, ki so počasi utonili v tišini, ki je nastala.
Aara je bila prepričana, da Ryn, ki je že vse življenje živela na jugu Azarelle, bitja ni poznala. Irheni so namreč živeli samo na severu, čeprav včasih tudi malo bolj južno, vendar redko, saj jim toplo podnebje ni ustrezalo. Tam, kjer je živela Aara, jih je bilo ogromno, vendar so se spretno skrivali v skalah, Ayreani pa se njihovim območjem niso približevali. Tako je bilo lažje za vse, saj je bil Aarin narod tik pred odkritjem zaenkrat edinega načina, kako ubiti Irhena: s krvjo feniksa, bitja juga. Irheni so sovražili vročino, feniksi pa se znova rojevajo iz pepela in prinašajo ogenj. Za Irhene pomenijo smrt. Vendar pa je bilo fenikse izjemno težko najti in tisti eden, ki ga je ujela loreen, je že zdavnaj umrl, zaradi česar njegova kri ni bila več uporabna. Pa vendar je Aara dobila stekleničko njegove krvi, da jo uporabi v nujnem primeru. Mogoče je bilo to zdaj.
Zato je Ryn tudi poslala v votlino, preden bi lahko naredila kaj neumnega, kar bi obe stalo glave. Tako ali tako ni imela bodala – Aara je vse njeno orožje zmetala v reko: imela ga je nenavadno veliko –, ognja pa tudi še ni nadzorovala, zato je bila praktično nenevarna. Tudi dejstvo, da že več tednov potuje v verigah, je veliko povedalo o njeni moči in fizični pripravljenosti. Ampak vseeno za to, da bi se zagnala v Irhena, ni potrebovala bodal ali ognja, samo veliko neumnost: Irhen bi samo povohal kri, ki se ji pretaka v žilah, začutil njeno moč ali pogledal v njene misli, videl, da je Ayya, nato pa jo presekal na pol.
To so Irheni naredili z vsemi Aselli brez naziva Ayana, Awana, Axana ali Ayreana: presekali so jih na pol in pili kri iz njihovih teles, dokler je ni ostalo niti kapljice več. Asellska kri jih je ohranjala pri življenju, brez nje so se razblinili v nič. Pa vendar so potrebovali tudi Aselle z enim y, w ali x: tem so izpili ogenj, se z njim krepili, rasli, uničevali.
Irheni niso bili ljudje. Bili so stvori teme – zanje je bilo uporabljeno enako poimenovanje kot za bitja, iz katerih so nastali Ayreani. Zaradi tega so nekateri Aarine vrste menili, da so prav Irheni njihovi predniki, njihovi stvaritelji. Mogoče so imeli prav. Mogoče so se motili. Aara ni vedela, komu naj verjame, saj je loreen Ayreanom vbijala v glavo, da ne smejo imeti lastnega mnenja. O čemerkoli. Lastno mnenje ubija, lastno mnenje razbije vse, kar so gradili. Aara bi morala vsem verjeti na besedo in njihove ukaze tiho ubogati. Biti bi morala brez mnenja o tem, kar je prav in kaj narobe. Vendar pa je Aara imela lastno mnenje o vsem, kar ji je naložila loreen, kar je le še dodatno nakazovalo, da ni običajna Ayreana.
Irheni niso imela telesa. Tisto, kar bi telo lahko bilo, je bila tema, ki je plala iz njih kot temni plameni, ki so jih nadzorovali Ayreani. Niso imeli obrazov. Niso imeli oči. Aara se jih je bala. Kljub vsem letom v Ayreali in stvarem, ki jih je storila kot brezsrčna morilka, se je bala Irhenov, bitij teme, kakšna naj bi bila tudi sama. Še sama ni vedela zakaj; na smrt je bila pripravljena že celo življenje, pripravljena jo je bila sprejeti kot staro prijateljico in zapustiti svet kot njej enaka. Mogoče pa jo je strašilo edino to, da ne bo pripravljena na srečanje z njimi, ko se ji bodo pokazali.
Ni bilo veliko ljudi, ki so srečali Irhena in preživeli. Aara jih je že dvakrat in kljub vsem letom treninga ni bila pripravljena nanje. Pri obrambi proti Irhenom ni pomagala nobena oblika treninga, ki si je bil deležen, kajti premagala jih je lahko le feniksova kri, ki pa je Aara ob nobenem srečanju ni imela.
Prvič je Irhene srečala, ko je imela komaj sto petdeset let in je trenirala zunaj. Bil je topel dan, prvi po zelo dolgem času, in zato so vsi Ayreani mislili, da je dovolj varno, da bi lahko prvič po celo nekaj letih trenirali na svežem zraku. Za večino je bilo; Aara pa je trenirala stran od vrveža množice, pri skalnih previsih. Kljub toplemu vremenu je pred seboj zagledala bitje teme in takrat ni umrla samo zaradi izjemno hitrega ukrepanja njene matere, ki jo je slišala zakričati. Od takrat naprej ni nikoli več trenirala zunaj: ne v bližini Ayreale, ne kje drugje.
Drugič je letela nad Potresnim gorovjem na območju Axanov, ko je Donn nenadoma zgrmel na tla. Dva tedna je živela v kamniti jami in jedla srnjad, saj Donn ni mogel leteti zaradi poškodovanega krila. Ko je končno prišel čas, da sta lahko odšla, jima je pot prekrižal Irhen. Aara se je poskušala boriti z njim, vendar je vedela, da jo čaka grozna usoda. Toda ni se zgodilo to, kar je pričakovala: Irhen ji ni izpil ognja, pa čeprav je že bila Ayreana. Namesto tega ji je razparal trebuh in ramo, da je komaj priletela nazaj. V Ayreali se je onesvestila in bila v komi cel mesec, pa še potem je trajalo pet tednov, preden je bila spet dovolj pri močeh, da je lahko ponovno trenirala.
Zdaj je bilo tretjič. Irhen je stal pred njo in iz izkušenj se je odločila gledati v tla; če se pred Irhenom premakneš, te bo ubil. Tudi, če ga samo pogledaš v to, kar bi lahko bil obraz, to razume kot napad. Ampak Aara je s kotičkom očesa videla, kam je usmerjen Irhenov pogled: v njeno tetovažo. Zdelo se je, da je vse utihnilo, ko se je prikazal, kot bi okolici izpil njeno lepoto in življenje. Zdaj se je zdelo, kot bi izpil življenje iz Aare. Zmanjkalo ji je zraka, v drobovju ima svinec, namesto krvi žgočo lavo…
*i*Le vi Ayreani ste dovolj neumni, da tetovaže pišete v jeziku fantomov.*i*
Glas je bil leden in oster, tako zelo, da je zarezal v Aarino glavo kot nož. Iz tam je tudi prišel; lastnik glasu je bilo bitje pred njo. Ryn ga ni slišala, v to je bila bojevnica prepričana, saj bi drugače že kričala, kot bi jo dajali iz kože. Irhenovega glasu Ayyani niso mogli prenesti, prav tako ne ostali Aselli s podvojenima črkama; za to je bil njihov um prešibek.
*i*Pravite mu stara Ayreanščina, ampak Irheni in fantomi smo dosti starejši od vas. Ta jezik je prišel od nas in te tetovaže so tudi razlog, da vas tako vztrajno pobijamo. Onečastili ste sveti jezik, v njem si pišete na kožo, umazano s tujo krvjo. Kraljice, bojevniki, morilci, nekdanje lovke na čarovnike, ni važno, kaj ste, od nekaj ste le izrodek narave.*i*
Aara je za poimenovanje jezik fantomov prvič slišala. Nihče izmed Ayreanov ga ni znal govoriti, samo vedeli so, da obstaja, in vzeli so ga za svojega. Bilo jim je prepovedano učiti se zgodovino svojega ljudstva, kar se je Aari vedno zdelo čudno. Šele zdaj pa je ugotovila, da se zgodovine niso smeli učiti, ker so se je sramovali; ker je bilo z njo nekaj narobe, ker so jo ukradli.
*i*Tako kot vsi ostali iz tega pokvarjenega kraljestva, tudi mi ubijamo, da preživimo. Vas ogenj je naš vir moči, vaša kri nas ohranja pri življenju. In, Aara Trivera Kerosery, ti bi morala umreti že davno tega, prav od roke naše vrste. Nekoč si nas že srečala in preživela, čeprav so bile možnosti za to ničelne. Zdaj pa mi povej, kaj je šlo takrat narobe?*i*
"Ne vem," je zastokala Aara in njen glas je zvenel tako šibko, da se je za trenutek vprašala, ali je že umrla. Ni si mislila, da bo njen čas prišel tako hitro, ampak vendar pa ni bila presenečena. Irhen je imel prav: do zdaj – po vsem, kar je preživel – bi morala že ležati pod zemljo sežgana v pepel.
*i*Seveda veš. Tvoj um je bolj svoboden, kot si misliš, in tvoja inteligenca ti je življenje rešila večkrat, kot ti ga je kdaj kakršno koli orožje. Celo Irheni po umu ne moremo brskati kot po odprti knjigi, še posebej pa ne tistim, ki so se naučili, kako jo zapreti ali pa kakšne strani preprosto iztrgati. Koliko strani si iztrgala ti, Aara Kerosery?*i*
Preveč. Nekaj časa je te strani trgala iz sebe kot zrela jabolka z dreves, naučila se je pozabiti stvari, ki so bile preveč boleče, da bi jih lahko obdržala v spominu. Potem pa je ugotovila, da se osebe, kot je bila njihova loreen, želijo dokopati do strganih strani; zato jih je poskušala prilepiti nazaj, poskušala se je spomniti stvari, ki jih je pozabila dolgo tega. Bilo je boleče, vendar je vedela, da so njene skrivnosti varne le samo, če jih spomni. Varne so le, če se nauči, katere dele lahko pokaže in za katere je bolje, da jih zakoplje nekam globoko.
*i*Spomini so lahko grozne stvari. Lahko te uničijo, te zlomijo, te prisilijo, da se utopiš v bolečini.*i*
Pred Aarinimi očmi se je prikazala podoba njenega lastnega telesa, zlomljenega na tleh Ayreale, videla je oči, ki so iz ozadja opazovale bičanje, ki jo je čakalo po neuspeli misiji; gledala je v prestrašene oči svojega brata, ki je umrl zaradi nje; ležala je poleg Donna, ki mu je krilo okrvavljeno viselo pod napačnim kotom.
*i*Lahko pa so tudi lepi. Lahko nam pričarajo srečo, lahko nas navdihnejo, nam dajo moč.*i*
Tokrat je gledala njeno mamo in sebe, kako objeti ležita na robu pečine, spomnila se je, kako se je mama delala, da jo bo vrgla na drugo stran, spomnila se je smeha, ki je sledil temu; videla je svojo sestro na zmaju le nekaj metrov stran sredi mrzlega vetra, videla je njen nasmeh in rdeča lica.
"Nehaj," je zastokala. Tudi lepi spomini lahko bolijo. Lahko te pripravijo, da delaš grozne reči, ker ti je bila sreča, ki si si jo nekoč lastil, odvzeta. Aarinih še tistih nekaj lepih trenutkov, ki jih je bila deležna, je skisala misel na vse, kar je naredila in kar še bo.
*i*Seveda.*i* Aara je lahko skoraj slišala posmehljiv nasmeh, ki bi se prikazal na Irhenovem obrazu, če bi ga imel. *i*Vi Ayreani mislite, da je sreča privilegij, ki si ga ne morete privoščiti. Ne smete niti sanjati o njej, kajti lažje je umreti nesrečen in pozneje, kot pa svoboden in srečen prej. Ampak ti… Tvoje življenje bi se moralo končati drugič, ko si srečala nekoga izmed nas. Kaj te je takrat rešilo? Milost mojega brata? Sreča? Ali pa ti usoda ni še namenila smrti, ne glede na to, da si prelila svojo kri pred Obredom in še vedno živiš.*i*
Ne bi smela biti presenečena, da Irhen ve za njeno skrbno varovano skrivnost. Kri ji je vendar prelila njegova vrsta in umi Irhenov so povezani med sabo; kar ve eden, vedo vsi. Ampak vseeno je njeno telo preplavila vročina, zaradi katere se ji je zdelo, da ji Irhen lahko gleda naravnost v dušo. Če ve za to, potem ve tudi za…
*i*Kaj te je takrat rešilo, Tista, Ki Ji Je Usojeno Živeti?*i*
"Spusti me," je zašepetala s smrtonosno mirnim glasom. Irhen je prestopil mejo, ki jo je do sedaj le malo ljudi. Sploh ni vedela, da jo je imela začrtano, mislila je, da je točka njenega preloma daleč nad tem. Ampak vendar je bilo to dovolj, da se je bitij teme v trenutku nehala bati.
"Spusti me!" je zakričala mnogo glasneje, kot je mislila, da zmore. Sploh ni vedela, kdaj je izvlekla bodalo, zdaj pa je z njim mahala okoli sebe in upala, da bo rezilo zadelo Irhenov vrat. Pozabila je, da jih lahko ubije le feniksova kri, pozabila je, da so veliko bolj nevarni, kot bo ona kdaj koli. Pozabila je, da jo Ryn zdaj najverjetneje gleda s strahom v očeh, pozabila je, da je mlada Ayya sploh tam. Zanjo je obstajal le še Irhen, ki si jo je drznil poklicati z imenom, zaradi katerega je postala, kar je.
*i*Ko si se vrnila v Ayrealo, so za to vedele tri osebe: Leea in Keyla Kirenne ter loreen. Čisto vsaka izmed njih bi te ubila za to, kar se je zgodilo, vendar so te pustile živeti, čeprav so ti nadrejene in sledijo pravilom bolj kot ti. Tvoje življenje je bilo že toliko krat v rokah drugih, pa so ti vsi prizanesli. In ti veš zakaj, Aara Kerosery.*i*
Ni poslušala niti besedice tega, kar je rekel Irhen. Ni hotela slišati, ni hotela, da začne razmišljati o tem. Kajti če bo, bo resnica prišla na plan in ravno te se najbolj od vsega bala. Strah jo je bilo svoje preteklosti, vsega kar je morala prenesti, vsega kar je bila. Bala se je dneva, ko bo vse to prišlo na plan.
*i*Tvoje krvi so prelile še več, da bi te kaznovale, ponižale. Vsaka ti je zadala trideset smrtonosnih udarcev z bičem in kljub temu, da so bile možnosti za to ničelne, si spet preživela. Koliko je potrebno, da te ubije, Tista, Ki Ji Je Usojeno Živeti? Kako dolgo boš lahko še držala železni zid med sabo in drugimi?*i*
"Nehaj!" je zatulila in se zrušila na tla. Na ušesa si je pritisnila dlani, kot bi lahko s tem preprečila glasu, ki je bival v njeni glavi, da bi nadaljeval. "Poznam svojo preteklost, ne potrebujem tebe, da mi jo obnoviš!"
*i*Res? Kajti nekatere strgane strani tvoje pokvarjene knjige so blizu tega, da se izgubijo za vedno. Ravno zdaj pa je najbolj pomembno, da jih zalepiš nazaj. Kajti čas prihaja, Aara Trivera Kerosery.*i* Glas se je začel oddaljevati, bilo je, kot bi se izgubljal v daljavi. *i*Čas prihaja.*i*
Čas za kaj? Zakaj je pomembno, da se spomni vsega groznega, kar je zakrivila ona in drugi njej? Zakaj se je Irhenu zdel tako pomemben podatek, da je preživela že tri srečanja s temi bitji in še prelitje krvi pred Obredom? In zakaj se je sploh pogovarjal z njo? Na čigavi strani je?
Pred njo so se začele prikazovati postave. Njihovi obrisi so bili zamegljeni, vendar je vseeno lahko razločila razočarane obraze in madeže krvi na oblekah, vse na isti strani telesa: na točki med vratom in srcem, tik pod ključnico. Vse postave so iztegovale roko proti njej, kot bi jo vabile k sebi. Potem pa so vse odprle usta in naenkrat spregovorile, da je Aari od različnih glasov skoraj razneslo lobanjo.
*i*Imel sem sina… Moja družina se še vedno sprašuje, zakaj me ni domov… Zaradi tebe… Ko sem šel po zdravila za bolno ženo, je nenadoma prišla črnina… Ubila si nas… Vse nas…*i*
"Ne…" je zastokala in se zopet prijela za glavo. Postav je bilo več kot dvesto, nemogoče je bilo, da je ubila vse…
*i*Aara Kerosery, usoda je tvoja, da jo krojiš. Ne smeš pustiti drugim, da o njej odločajo namesto tebe, kajti čas bo prišel, ko boš ti odločala o vsem.*i*
Zatem je prišla črnina, ki je pogoltnila Irhena, postave in glasove, ki so počasi utonili v tišini, ki je nastala.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Just purfect!!
Live u.
Do u.
Be u.
Soph
Live u.
Do u.
Be u.
Soph
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Okej, to je verjetno najbojša zgodba na tej spletni strani. Obožujem jo! Prosim naj hitro pride nov del, ker je zgodba res napeta, zanimiva in bralca čisto posrka v dogajanje. Le glej, da zgodbo dokončaš in daš v tisk!
0
To je nekako plan :) Je že napisana do konca, tukaj objavljam preurejene dele. Res hvala za pohvale 🥰😍
Moj odgovor:
Bolana
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
ahhh, to je tok lepo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:. ...
če želite recept je tukaj
https://www.youtube.com/shorts/LSsufDsqpd4
pac ...
:ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost:woooooooooooooooooooooooooo