Ryn je odprla oči. Ni se spomnila, kdaj je zaspala. Zadnja stvar, ki se je spomnila od včeraj je bila, da je v rokah držala bodalo iz valyrskega jekla in ga proučevala. Ozrla navzdol k svoji dlani, ki je počivala na kolenih in v njej zagledala valyrsko bodalo. Od nekdaj jo je zanimalo, kako je takega jekla kar tako zmanjkalo, ter zakaj tudi po tisočletjih pod ožgano zemljo na bojiščih ne zarjavi. Nikjer ni našla odgovorov, ne glede na to, v katero Asellsko knjižnico je šla. V večino ji ni bilo dovoljeno, ker je bila Ayya…
Potem pa se je nečesa spomnila. Še tri dni. Še tri dni in lahko bo šla v vse knjižnica na tem svetu. Vstala je iz postelje in se razgledala po sobi. Kar oblečena se je vrgla v posteljo in izjemno hitro zaspala. Namrščina se je. Hitreje kot kadar koli, odkar je izvedela za svoj Obred.
Odložila je bodalo in pretehtala možnosti za preživljanje dneva. Lahko bi trenirala. Lahko bi se postavljala v Ayanski jedilnici, kjer se je, ne glede na čas, vedno trlo ljudi. Lahko bi prepričala Wyverno, naj jo odpelje na kratek polet. To zadnje je raje izločila s seznama, saj Wyverna ni nikomur, niti Vyri, pustila, da bi jahal Ino. Pomislila je, da bi šla tudi ta dan do pečin, ampak je njene misli prekinil zdolgočasen glas, ki se je razlegal od okna: "A nisi že sita tistega pustega kraja?"
Sunkovito se je obrnila in zagledala nasmejano Vyro, ki je čepela na okenski polici. Dramatični prihodi, Vyrina posebnost. Ryn se je tiho zasmejala. Ne glede na to, kam je šla, je Vyra vedno prišla tako dramatično, da so jo mnogi nagnali stran. Ryn se je spomnila neke Wyvernine pripovedi, kako je Vyra prišla v Awansko oporišče. Njen zmaj se je zaletel v stekleno steno in skoraj ubil loreena Awanov, zato ni smela več tja. Ryn je menila, da je takrat malo pretiravala, ampak vedno, ko je to omenila Wyverni, je dobila enak odziv: 'Če bi bila Vyra normalna, ne bi bila nikdar poveljnica voda. Ona je ogenj. In ognja ne moreš pogasiti.'
"Daj no, možgani se ti bodo skisali od posedanja naokrog in neskončnega brezdelja," je Vyra še dodala in se prijela za prečko nad oknom. Lahkotno se je zagugala v sobo, čeprav bi lahko preprosto skočila s police. Ryn se je komaj premagala, da ni zavila z očmi.
Ryn se je na ustnice prikradel navihan nasmešek. "Kaj pa predlagaš, poveljnica?"
Vyri je šlo skrajno na živce, da jo je Ryn klicala poveljnica. Govorila je, da jo tako lahko kličejo le člani njenega voda in da naziv ni za to, da bi se Ryn norčevala iz njega. To nikakor ni ustavilo Ryn, da je ne bi zafrkavala, zato je kmalu obupala. Ampak vseeno je vedno stisnila ustnice in se vzravnala, ko je slišala besedo 'poveljnica' iz Ryninih ust.
Tokrat ni bilo nič drugače. Vzravnala se je in stisnila ustnice. Vedno se je potem še ozrla po sobi, kot bi iskala nekaj, kar bi lahko razbila. Pogled se ji je ustavil na valeryskem bodalu, ampak ga je prezrla. Ryn je začutila zbodljaj krivde. Vedela je, kako si je Vyra vedno želela valerysko bodalo, ona pa nikoli pomislila, da bi ji ga podarila. Želela je že seči po njem, ko je Vyra rekla: "Predlagam, da greš z mano in Yall v Therelio."
"Mislila sem da sovražiš ta kraj," je pripomnila Ryn in se začela spraševati, zakaj bi Vyra hotela tja. Iz neznanega razloga se je Therelie izogibala, čeprav so tam živele tudi njuna mama, Tysa in Moryelle. Vyra se je začela izogibati njenemu pogledu, kot bi nekaj skrivala. Potem pa je končno rekla: "Loreen me pošilja tja. Saj ne, da si želim v to hudičevo mesto, ampak menda nujno rabi še mesečevega prahu."
Mesečev prah se uporablja pri Obredu. Ryn je do zdaj videla dva, ampak si je srčno želela, da ju ne bi. Loreen jo je želela pripraviti na njen Obred, zato ji je dovolila, da je gledala. Prva je bila neka Aya, mlajša kot so običajno Ayani na Obredu. Ampak bila je močna, kar je Ryn vedela, še preden se je začel Obred.
Najprej je morala zrecitirati dolgo prisego in ko je bilo to opravljeno, je Obrednica vzela bodalo. Ayanski običaj je bil, da se Obred izvaja z Ayyanovim najboljšim bodalom in njeno je bilo iz navadnega železa. Posebno je bilo to, da se je bleščalo kot diamanti in kasneje je izvedela, da je prepojeno s strupom, ki je v bodalu za vedno. Ne more se izprati in ravno zaradi njega bodalo ne more zarjaveti.
Ryn se je prepozno zavedela, da je Ayya v bistvu obsojena na to, da umre. Tako močen strup in še bolečine zaradi prahu…
Obrednica je naredila dolgo rano na njeni podlakti. Ryn ni videla, kakšna je bila kri, saj so Ayo nemudoma odpeljali. Ni se spraševala, zakaj, saj se je to pogosto zgodilo. Ayanu je postalo slabo ali kaj takega. Nič posebnega.
Drugi je bil Ayyan. Mišičast, ampak prestrašen, kolikor je Ryn videla. Tresel se je, ko je Obrednica naredila rano, ampak ni kričal. Ni smel. Če je zakričal, so ga ubili. Kri je bila turkizna, zato mu je Obrednica začela v rano utirati Smaragdov prah. Že od prvem zrnu, ki se je dotaknilo njegove kože, je začel kričati. Potem pa le še bolj in bolj, to pa se je nadaljevalo kakšnih petnajst minut. Na koncu se je dvignil iz mlake krvi, v kateri je ležal in iz oči so mu sijali plameni. Obred je bil opravljen. Problem je bil samo, da je bilo telo močno. Duh ni bil. In ogenj ga ni mogel okrepiti.
Kmalu je umrl sredi neke bitke. Menda se je boril v prvih bojnih vrstah in padel prvi.
Ko je želel zbežati.
Šele zdaj se je Ryn zavedela, da jo Vyra opazuje. "Prav, pa grem. Ampak samo zato, ker si lepo prosila," je vzvišeno rekla in se obrnila na peti. Odšla je do stojala za orožje, vedoč, da jo Vyra opazuje in zavija z očmi. Šlo ji je na živce, da je Ryn povsod nosila orožje, pa čeprav bi prav ona morala to najbolje razumeti. Bila je poveljnica voda, pa je vedno s seboj vzela le kakšen nož. Ryn pa je povsod nosila bodala, vendar ne za to, ker bi jo bilo strah. Ko je bila ob orožju, se je počutila varno. Ne zaradi rezil ali česa takega, ampak ker je bila po srcu bojevnica.
Na pas si je zataknila tri bodala in enega skrila za črno ogrinjalo, ki ga je imela vedno oblečenega. Poleg tega si je za tul s puščicami obesila lok, ki ji ga je dala loreen. Bil je njen najboljši, predvsem zato, ker je bil dolg in lahek. Zlahka ga je nosila na hrbtu in njegovo težo zlahka odmislila.
"Daj, saj te ne peljem v vojno," je Vyra zavila z očmi. Ryn je pomislila, da je mogoče pretiravala, ampak nato se je opomnila, kam gre. V središče mesta, kamor še nikoli ni šla. Res je bilo, da se ji tam ni moglo veliko zgoditi, ampak vseeno. Ko se bo prepričala, da tam ni nevarnosti, lahko vzame kakšno bodalo manj.
"Vedno moraš biti pripravljen," je le odgovorila. Še nikoli ni šla kam brez bodala. "Niti Ayani na najvišjih položajih ne nosijo orožja na zajtrk," je vedno govorila Vyra, ampak Ryn je vedela, da zato, ker Ayani ne rabijo orožja. Ogenj je bolj smrtonosen kot kakršno koli drugo orožje.
Vyra je stopila nekaj korakov naprej in odprla vrata, Ryn pa si je na tihem oddahnila, ko je ugotovila, da ne bosta šli skozi okno. Prva se je skozi njih podala Vyra, nato ji je sledila Ryn. Na hodnikih Ayrele je bilo malo ljudi, kar ni bilo presenetljivo. Zunaj je bilo sonce in večina je najbrž vadila lokostrelstvo zunaj, ali pa šla letet do morja. Ayanom je bilo pogosto vroče zaradi ognja, ki se jim je pretakal po žilah, zato so se šli velikokrat kopat v morje. Poleg tega so zmaji vodo oboževali, saj so tudi oni edino tako lahko ohladili.
Na hodniku sta srečali samo Wyverno, ki se jima je nasmehnila, ko je šla mimo. Ona bo najbrž šla ven ponoči, kot vedno.
Kmalu sta zapustili Ayelo in zavili v areno za zmaje. Ta kraj jo je vedno znova očaral. Na začetku ni videla ničesar, ampak ko je prijela Vyro za roko, se je pred njo nenadoma pokazala veličastna arena za vadbo, za njo pa hlevi za zmaje. Arena je bila obdana s steklom, zaradi katerega ni mogla videti noter, tisti, ki pa so bili v njej, pa so lahko videli ven. Luknja je bila samo na stropu arene, tako da so jo večinoma osvetljevale luči, razen opoldne, Takrat je sonce sijalo v luknjo in tako ustvarjalo čudovito svetlobo. Ryn je srečno zavzdihnila.
Vadbišče za zmaje je bilo zavarovano tako, da ga ni videl nihče drug kot Ayani in Aye. Prvič, zato, ker bi drugače lahko kakšnega Ayya premamilo, da bi zajahal kakšnega zmaja, ko nihče ni bil pozoren, in drugič, ker bi se lahko Axani ali Awani prebili mimo njihove obrambe in pobili zmaje, kot se je to nekoč že zgodilo. Takrat je divjala nevihta, zato so Awani lahko neopazno prišli do arene in jo požgali. Zmaji so podivjali, saj niso marali nobenega drugega ognja kot svojega. Awani so jih pobili več kot polovico in Ayani so potrebovali več stoletji, da so izvalili nove in popravili areno.
Prišli sta do Yall in njeno mehko renčanje je Ryn predramilo iz sanjarjenja. Bila je zelo lepa. Barva njenih lusk je bila ravno taka kot barva Vyrinih las, njene oči pa kot safirni ogenj. Bila je trikrat višja od Ryn in dolga petkrat toliko.
Medtem, ko si jo je Ryn ogledovala, jo je Vyra že osedlala. Pomignila ji je, naj spleza v sedlo in z malo Vyrine pomoči je bila v sedlu. V manj kot petih minutah pozneje sta bili že v zraku. Ryn je že pozabila, kako je biti na zmaju in čutiti veter v svojih laseh. Kako je videti gore in morje in prostrana polja, do koder seže oko.
Dolgo nazaj je velikokrat jezdila z Vyro, ampak potem sta iz neznanega razloga nehali. Najbrž zato, kar je Vyra potem postala poveljnica in je imela preveč obveznosti, da bi se ukvarjala z Ryn.
Ampak spet je sedela na zmaju in letela. Počutila se je svobodno kot še nikoli prej in za trenutek jo je prešinilo, da si nikdar več ne želi nazaj na zemljo. Nikdar več si ne želi iz zraka, nikdar več pristati. Nikdar.
Razprla je roke in srečno zatulila.