V Therelii so živeli večinoma Aselli, ki nikoli ne bodo dočakali Obreda. Ker v Ayeli ni bilo več prostora za vse Ayane, so se izselili in si zgradili mesta ob Annayii, glavni Ayanski reki. Bila je zelena kot smaragdi, ampak hkrati divja in neusmiljena. Zato je bila Ryn všeč. Na nek način so jo valovi spominjali na safirni ogenj, prav tako nepredvidljiv in divji. Včasih je, ko je bila še majhna, dolge ure sedela ob Annayi in si predstavljala, da njene divje valove usmerja ona. Res si je želela, da bi končno imela Obred, da bi skrivnosti o njenem ognju končno prišla na dan. Zato ni razumela prebivalcev Therelie, ki nikoli ne bodo imeli Obreda. Nekateri si ga niso želeli, drugi pa se loreen preprosto niso zdeli dovolj primerni za bojevnika. Ryn si ni mogla predstavljati, kako si lahko nekdo ne želi postati bojevnik ognja. To se ji je zdela čast, tako velika, da večje sploh ne more biti. Vyra ji je povedala, da se nekaterim Ayanom drugi Aselli ne zdijo tako grozni. Pravijo, da ogenj, led in zemlja skupaj tvorijo harmonijo, vsak zase pa so le nepomemben kos narave, čakajoč na uničenje, ki bo prišlo samo od sebe. Ryn se je mnogokrat vprašala, ali samo ona nima luknjastega spomina. Drugi se očitno niso spomnili, kaj so jim Axani in Awani pravzaprav naredili. Sama je kar puhtela od besa, ker ni mogla zapustiti tega prekletega kraljestva, prav zaradi njih. Ampak po drugi strani si je tudi sama včasih želela mirnega življenja, kjer ti ni bilo treba skrbeti za prav nič. Ampak za to ni bila pripravljena žrtvovati svoje časti in bojevniškega talenta.
V tem pogledu je bila Therelia prav lepo mestece, zgrajeno ob smaragdno modri reki.
Z Vyro sta v Therelio prispeli po treh urah letenja. Ryn se je zdelo, da so bile to najlepše tri ure njenega življenja, Vyra pa je samo zavijala z očmi ob njenem navdušenju nad letenjem. Ona je pač letela vsak dan. Ryn pa je komaj čakala dan, ko bo to lahko počela tudi sama. Nekoč Vyre ni bilo nazaj v Ayelo tri tedne po tistem, ko jo je loreen poslala na mejo med Awani in Ayani, da so vsi mislili, da je mrtva. Tam bi Ayanov morala izpogajati večje ozemlje, ampak je ni bilo toliko časa, ozemlje pa se ni povečalo, da je Wyverna zapaničarila in za njo poslala polovico Ayele. Ryn je tako silila zraven, da je Wyverna na koncu klonila in ji dala enega manjših zmajev. Tako zelo se še v življenju ni imela lepo, pa čeprav bi njena sestra lahko bila mrtva. Ko pa so prišli tja, je Vyra napol zmrznjena ležala zraven Yall na osamelih dolinah, ki so ločevalo Ayansko območje od Awanskega. Wyverni se je utrgalo, ko jo je videla, zato pa se ni vprašala, zakaj Vyro sploh zebe, ko pa je Aya. Ryn še zdaj ni vedela, kaj se je takrat zgodilo, ampak Vyra je naredila toliko nerazumljivih stvari, da se ni brigala za to eno.
Loreen je sploh ni pogledala, ko so jo članice pripeljale nazaj v Ayelo, le čestitala ji je, ker je mejo premaknila za nekaj metrov njim v korist. Vyra jo je po tistem grdo gledala še dva tedna, iz nekega razloga pa je bila jezna tudi na Ryn. Wyverni je uspelo, da jo je nekako pomirila, ampak zaradi 'izdaje' tudi z njo ni govorila.
Ryn sicer še nikdar ni bila v centru Thereile, kamor sta bili z Vyro zdaj namenjeni, in po drugi strani si tja tudi ni želela. Slišala je, da v centru živijo tudi daljni potomci Axanov in Awanov in zato jim ni zaupala. Vyra je pogosto govorila, da je najbolj nezaupljiva oseba, kar jih pozna. Ryn to ni motilo, dokler je ni nekega dne zaklenila v njeno sobo in ji pustila ven, dokler ni sveto obljubila, da ne bo več imela predsodkov do ostalih Asellov. No, obljubila ji je, ampak na skrivaj je v sebi še vedno gojila nezaupljivost do njih.
Ko sta prišli do prvih hiš, je Ryn že ugotovila, da ni edina s predsodki. Ayani nekako niso bili dobrodošli v Therelii. Mnogi so menili, da so bili v vojni več kot dobrodošel, ampak v mirnem mestu naj bi vojno sami prinašali. Še posebej, če so bili oboroženi, kot je bila Ryn. Prvih nekaj minut je sovražila Ayyane, ker so ji pred nosom zapirali vrata, potem pa je ugotovila, da bi ona počela enako, če bi se pred njenimi vrati prikazal oborožen Axan ali Awan.
"Ne govori, ne izpostavljaj se in predvsem ne hodi stran od mene," ji je tiho naročila Vyra, ko sta hodili po prostranih ulicah Therelie. Ljudje naglo začeli zapirati vrata in okna, tisti, ki pa so ostali zunaj, se zanju sploh niso zmenili. Tistim nekaj je bila Ryn zelo hvaležna, ampak ljudem se zdijo nasmeški do zob oboroženih ljudi očitno zastrašujoči. Zato se ni izpostavljala, kot je rekla Vyra, ampak ko vsi strmijo vate, je to malo težko.
Kmalu sta prišli do neke prodajalne, ene redkih, ki se ni zaprla, ko sta se z Vyro pojavili na ulici. V izložbi se je svetilo mnogo lepih kristalov, Rynino pozornost pa je pritegnil nekakšen ametist z zlatimi črtami. Ampak še preden bi si ga lahko bolje ogledala, jo je Vyra, za katero se je zdelo, da bi rada po hitrem postopku odšla, potegnila v trgovino, in za sabo zaprla vrata.
V trgovini je bila le ena stranka, dekle, pa še za to se je zdelo, da nima namena ničesar kupiti. Samo naslanjala se je na omaro in Ryn oprezno sledila s pogledom. Tudi Ryn jo je gledala, ampak samo zato, ker se ji je zdela nekam znana. Toda še nikoli je ni videla. Če bi jo, bi si zagotovo zapomnila njene temno modre lase, ki so bili pri konicah čisto črni in oči, srebrnih kot rezilo meča. Poleg tega je opazila, da se je punci po polovici čela, sencu in vratu vila tetovaža, napisana v njej neznanem jeziku. Poskusila je ugotoviti, če je v katerem od Asellskih jezikov, ampak ni bila. To je sploh ni presenetilo, saj tudi dekle ni izgledalo kot Asellka. Lahko bi bila Awa, ampak delovala je preveč samozavestno za koga te vrste. Ryn je kmalu odmaknila pogled in si ogledala prodajalno.

V trgovini so prodajali le nekaj dragih kamnov in skoraj nič drugega. Zazdela se ji je pusta in tudi lepi ametist je ni več zanimal. Ryn je preusmerila pogled k edini drugi osebi v prodajalni. Za pultom je stala mlada ženska, ki je priprla oči, takoj ko je zagledala Vyro. Ryn je nekako predvidevala, da se poznata že od prej, ampak glede na njen pogled je poznanstvo temeljilo na (a) kraji (b) nasilju (c) prepiru. Vse troje se je pogosto zgodilo, ko je Vyra prišla kam, zato so se ji ljudje izognili, če se je le dalo. Zdelo se je, da je Vyri to ugajalo, saj je bila rada sama.
"Živjo, Vyra," jo je zagrenjeno pozdravila prodajalka. Njen glas je sporočal na to, da je upala, da je ne bo več videla, na Vyrinih ustnicah pa se je izrisal kratek nasmešek. Ženska je imela rdeče lase in oči, kar je pomenilo, da je Aya krvavega ognja. Ni se zdela nevarna, ampak Ayani krvavega ognja so bili nepredvidljivi in Ryn se je najprej držala stran. Potem pa je ugotovila, da ji lasje ne gorijo, kot je običajo, zato se je sprostila. Ali se je poškodovala v boji ali pa se upokojila. Loreen ni tolerirala pohabljenih ali starih bojevnikov. Ženska je na hitro ošinila tudi Ryn, ampak je pogled hitro umaknila, kot bi se že samo s pogledom urezala na enem izmed njenih mnogih nožev. Sklonila se je pod pult in Vyri na hitro podala neko stekleničko. V njej se je lesketal kristalno bel prah. Mesečev prah.
Vyra je prodajalki samo na kratko pokimala in Ryn zgrabila za roko. Ta je rahlo trznila, ampak odgnala presenečenje. Vyra je bolj zaščitniška, vse odkar ji je loreen določila datum Obreda, ampak po navadi so besede zadostovale. Ryn se je prijema mislila otresti, ampak Vyra je imela železen prijem, zaradi katerega ji bodo še kakšen mesec ostale modrice. Ravno zato je ni bilo pametno razjeziti. Kar pa tudi ni bilo tako težko. Ryn je že pred časom slišala govorice, da je Vyra nekega Awana ubila z nalivnikom damo zato, ker ji je o nečem ugovarjal. Awani bi se morali naučiti, da Vyre ni pametno jeziti. Pri njih je bila že vsaj desetkrat in vedno je umrla vsaj ena oseba. Najbrž bi loreen Awanov poskrbel, da se ne bi več vračala k njim, ampak to je naredila že sama, ko je z Yall zletela skozi okno in ga skoraj ubila. Ryn je takrat, ko ji je Wyverna to razlagala, skoraj pobralo od smeha, zdaj pa ni bilo časa za to.
Vyra jo je odvlekla iz prodajalne in po ulici skoraj tekla. Ljudje, ki so ju videli oditi v trgovino, so se zdaj opazno sprostili, ker nista nikogar ubili, ampak ko so videli Vyrin izraz na obrazu, so se spet pobrali v hiše. Toda Vyra jih sploh ni opazila. Ryn je čutila sestrin strah, samo ni vedela, pred čim. Vyre ni bilo pogosto strah, ali pa je to samo zelo uspešno prikrivala. Ryn ni vedela.
"Vyra, kam se ti mudi?" jo je jezno vprašala in se iztrgala iz njenega prijema. Po roki se ji je razširila bolečina, ampak se ni zmenila zanjo. Vyra jo je pogledala in njene oči so govorile, da ji ne misli povedati. Tipično. Vyra je vse zadržala zase, razen če je bilo nujno, da pove. Ne dolgo časa nazaj jo je loreen na mrtvo pretepla, ker ji je zamolčala nekaj zelo pomembnega. Ryn ni vedela, kaj to je. Velikokrat je vprašala starejše Ayane, ti pa so le odkimali in izrekli staro Ayansko mantro: 'Ogenj pred krvjo.'
Vyra je samo pomignila Ryn, naj ji sledi. Ni vedela, zakaj se mora Vye+re tako držati, če pa je vedela, kako se pride nazaj do Yall. Pot jima je vzela komaj pet minut, za razliko od prej, ko sta do trgovine hodile petnajst minut. Ryn je bila vsa zadihana in sploh ni opazila, kdaj sta prišla nazaj do Yall. Tam pa je Vyra otrpnila, da je Ryn zaletela v njen hrbet.
"Prekleto, Vyra..." je jezno začela, a tudi sama otrpnila, ko je zagledala, kdo stoji zraven Yall. Bila je punca iz trgovine. Ryn je skoraj spet zaklela, ko je opazila, koliko orožja ji visi za pasom. Ni vedela, kako ga ni opazila prej. Skoraj toliko ga je bilo kot njenega, celo lok ji je visel za hrbtom. Zlobno se je režala in pritiskala rezilo svojega bodala na vrat Tysi, Rynini najmlajši sestri.