Aara je sovražila pomilovanje. Sovražila je, da se je nekomu smilila, prav tako pa ni pustila, da bi se kdo smilil njej. Pomilovanje je bil odraz šibkosti, ravno ona pa si te šibkosti ni mogla privoščiti. Ne med ljudstvom, katerega pripadniki so bili vsi do zadnjega morilci. Naučeni, da do nikogar ne gojijo čustev. Ne otroci do staršev in obratno, ne ljubimci drug do drugega. Aarin svet je bil krut, ampak poznala ni ničesar drugega. Ni poznala ljubezni, ne prijateljske, ne materinske, ne prave. V njenem pokvarjenem srcu ni bilo prostora za nič razen sovraštva. To si je govorila že celo življenje, ampak nek oddaljen košček nje je vseeno upal. Upal, da se bo tudi zanjo nekoč pokazala priložnost, da pobegne temu življenju in si ustvari novega, v katerem ji ne bo treba ubijati. V katerem ji bo dovoljeno ljubiti in biti ljubljena. Ayreani so imeli vse, kar so imeli tudi ostali Aselli: Ayrealo, loreene, zmaje. Ampak niso imeli svobode. Njihov svet je bil omejen le na črne stene Ayreale, ubijanje in ukaze loreen. Ničesar drugega niso imeli in Aara je že zdavnaj zgubila upanje, da bo kdaj drugače. Ampak to dekle pred njo… Ona ni videla sveta, kot ga je videla Aara. To dekle se je urilo, nikoli pa zares ubijalo. To dekle je videla bojišča, nikoli pa se borilo na njih. To dekle je letelo le na toplih termalcih, ki so prinašali leto vreme, nikoli pa na ledenem vetru, ki je prinašal le vonj po krvi. Mogoče je videlo smrt, ampak nikoli je ni povzročilo. Njene roke niso bile umazane od tuje krvi, ki bo vedno opomnik, kaj je naredila. Aarine so bile in vedno bodo. Zaznamovala so jih leta in leta ubijanja nedolžnih.
Nekoč, ko je Aara prvič premagala najboljšega bojevnika v Ayreali, jo je loreen poslala k Axanom na zahod. Dala ji je točna navodila, kam naj gre in kaj naj tam naredi. Aara je bila kljub temu, da naj bi ubila neko bogataško družino, vesela svoje prve misije. Takrat ni ubila še nikogar in ni poznala groznega občutka tuje krvi na svojih rokah. Z zmajem je odletela v Xeno in našla hišo, ki ji jo je opisala loreen. Bila je iz belega marmorja in več kot očitno so v njej stanovali premožni ljudje. Nevede so se ji takrat še bolj zagnusili in bila je pripravljena na ubijanje. Vsaj tako je mislila. Mislila je, da ji bo uspelo, dokler jih ni zagledala. Mame, očeta, dveh hčerk in dveh sinov. Jedli so večerjo, se smejali, ko je najmlajši, fant s kratkimi rjavimi lasmi in lešnikovimi očmi, poskušal iz hladilnika ukrasti piškote. Izgledali so tako… Brezskrbno. Ljubeče. Kot da v življenju še niso slišali za nasilje in jim na kraj pameti na padlo, da bi koga ubili. Aara je lahko čutila ljubezen, ki se je pretakala med njimi. Ljubezen, ki je sama nikoli ni bila deležna. Ni vedela, koliko časa je stala pred steklenimi vrati, ki so vodila v jedilnico, ko so se ta nenadoma odprla. Pred njimi je stal starejši sin, nasmejan, kljub temu, da je našel neznanko pred vrati v svojo hišo.
In takrat se je zgodilo.
Aara ni vedela, kaj je razmišljala. Hitreje, kot bi fant lahko zaznal, je izza ogrinjala potegnila bodalo in ga zabodla. Leta urjenja so poskrbela, da je zadela srce, čeprav sploh ni vedela, kam meri. Naslednje, kar je vedela, je bilo, da je vsa družina jokala nad njegovih truplom. Tudi sama je jokala, čeprav ni vedela, zakaj. Ni vedela, zakaj tudi njih ni ubila. Ni vedela, zakaj, ampak je pred njimi padla na kolena in prosila odpuščanja, za katerega je vedela, da ga ne bo. Nazaj v Ayrealo je prišla brez njihovih src, zaradi česar jo je loreen pretepla. Ampak Aare to ni bolelo tako močno, kot jo je bolelo za fantovo družino. Takrat si je zaželela, da bi lahko odšla, da ji ne bi bilo treba več ubijati, da bi bila lahko svobodna. Kot bi loreen vedela, kaj je želela narediti, je imela naslednji dan Obred. Proti svoji volji ji je prisegla zvestobo, ki je ni mogla prelomiti. Tako je postala samo lutka ženske, ki jo je silila ubijati in jo vsakič znova s krvjo na rokah silila prihajati nazaj. Nikoli ni povedala, zakaj si nekoga želi mrtvega, Aara pa ni smela spraševati. Ničesar ni smela delati po svoji volji, še najmanj pa odločati, kdo po živel in kdo ne. Tako se tudi ni odločila, da bo ubila belolaso deklico, nato pa še sestro Ryn Loeny. Aara ni razumela, zakaj je za loreen Ryn tako pomembna. Tako kot vedno ji ni povedala, ampak tokrat je Aara opazila več zanosa v loreeninem glasu, ko jo je poslala na nalogo. Predvsem pa ji je dala več navodil kot običajno, kot bi hotela poskrbeti, da naloga res uspe. Aara si je na skritem želela, da bi ji spodletelo in bi jo loreen končno nehala pošiljati na vse misije, ampak po drugi strani je upala, da če se izkaže, jo bo loreen nekoč spustila izza črnih sten Ayreale in preklicala prisego. Ampak vedela, da skoraj ni bilo možnosti za to, sploh pa ne zdaj, ko jim že tako primankuje bojevnikov. Ne bo je izpustila, pa če še tako izkaže, in Aara je to vedela.
Tega dekleta si ni želela peljati k tiranki, ki bo le zamahnila z roko, pa bodo Ryn že začeli mučiti. Loreen je znala biti zelo izvirna v izmišljanju različnih načinov mučenja, s katerimi je prisila žrtve, da so odprle usta in povedale vse, kar jo je zanimalo. Do zdaj so se vsi zlomili. Aara je dvomila, da bo Ryn izjema. Sicer ni vedela, kakšne podatke od nje hoče loreen, ampak Aara še ni videla nikogar, ki ne bi spregovoril po mučenju. Loreen ni nikogar ubila, ko je želela podatke. Vse do zadnjega je mučila, dokler bolečine ni več prenesel. To večno napako, da so žrtev ubili, če jim nečesa ni želela izdati, so Ayani, Awani in Axani še vedno delali, loreen pa – to ji je Aara priznala – je bila dovolj pametna in potrpežljiva, da je na koncu vedno izvedela. Aara je dvomila, da bo z Ryn drugače kot z vsemi Aselli, ki jih je loreen dobila v roke.
"Ayreani... S katerimi bitji so vas združili?" Šele Rynin raskav glas jo je prebudil iz misli in vrnil na realna tla. Obrnila se je od prasketajočega ognja in pogledala ujetnico. Že kakšen teden sta potovali, vendar sta zaradi teže njenih verig potovali počasneje, kot bi si Aara želela. K počasnosti pa je pripomogel tudi njej zmaj Donn, saj je Ryn sovražil. Nekaj, česar Aara ni razumela, je bilo na njej, zaradi česar jo je Donn vedno želel zbrcati s sebe. Zaradi tega je nekje nad izlivom Teke znorela, pristala in ga nahrulila. Večina Ayreanov je s svojimi zmaji ravnala grobo in nesramno, trdili so, da zmaji ne razumejo ničesar, kar jim povedo. Aara tega ni verjela. Vedela je, da jo Donn razume in je pametnejši, kot je večina mislila. Prav zaradi tega ga je pri stotih letih izbrala. Pri tej starosti si morajo vsi Ayreani izbrati zmaja, še preden pa ga, imajo Obred. Ko se je Aara tistega mračnega dne približala gnezdu mladih zmajev, je takoj vedela, da je Donn njen. Ko jo je pogledal, je v njegovih očeh zagledala... Razumevanje. Prošnjo. Pamet. Takoj ga je označila za svojega, čeprav so ji vsi govorili, naj si izbere starejšega, bolj izkušenega. Ampak ni ga mogla. Med njima že takrat preskočila iskrica in v vseh teh temačnih letih sta si stala ob strani. Aara je bila prijazna do njega in on do nje, ampak vsake toliko ga morala tudi nadreti. Ni razumela, zakaj Ryn tako sovraži, ampak to bo moral požreti, če bo želel ostati z njo. Tako sta delovala vsa ta leta in zdelo se je, da je obema tako čisto prav. Od takrat Donn Ryn ni več zbrcal s sebe, ampak vseeno je vsake toliko jezno puhnil sapo vanjo. Zdaj so bili že blizu izliva reke Cyse, kar je pomenilo vodo, in malo bolj oddaljeni od Axanškega mesta Banaella, kar je pomenilo hrano. Aara je že zjutraj šla tja nakrast nekaj kruha in mesa, ampak ni dobila prav veliko. Večina trgovcev je zaznala, da ni Axa, zato ji niso želeli ničesar prodati. Na koncu je hrano kar ukradla.
"Ne vem. Menda so prišla iz Nyxa, ko so še lahko." Aara je govorila o veliki vojni, po kateri niso več smeli zapustiti kraljestva. Nekateri sploh niso verjeti temu, da so bili kdaj ujeti v njem, ampak Aara je vedela, da so. Saj se je borila v tej vojni. Videla je modro svetlobo, ki je eksplodirala iz neke Awe, in se pomikala po meji kraljestva, dokler ga ni obkrožila. Od takrat naprej so bili ujeti v Azarelli. Nihče ni mogel več noter in nihče ven.
"Kam pa me... Kam pa me pelješ?" Ayi je vmes odpovedal glas, ker ga tako dolgo ni uporabljala. To je pomenilo, da je bila očitno navajena govoriti, ali pa, da ni govorila kar nekaj časa še preden jo je Aara ugrabila. Sicer ji ta beseda, 'ugrabiti', ni bila všeč, ampak tako je pač bilo. Ugrabljala je in mučila in ubijala. Preteklosti ni mogla ubežati, prihodnost pa je bila še pred njenim rojstvom začrtana pred njo. Ostala ji je le še sedanjost. Ni vedela, kaj narediti z njo. Ničesar več ni vedela.
"Saj boš kmalu izvedela." Aara je s temi besedami odšla nazaj v votlino in sedla ob ogenj. Ryn se odgovor očitno ni zdel sprejemljiv, ampak vseeno ni ničesar rekla.
Aara je nenadoma opazila, da premika roke. Nekaj časa je samo opazovala njene napore, da bi odvezala verige, potem pa še osredotočenost, ki jo je že videla pri Ayanih. Poskušala je stopiti verige, čeprav še ni imela Obreda. Absurdno, ampak Aara je po tem nenadoma spremenila svoje mišljenje o njej. Mogoče se celo ne bo zlomila med mučenjem. Mogoče, čisto mogoče, ne bo povedala tega, kar zanima loreen.
Kot bi ji brala misli, je Ryn sprostila roke in tiho rekla: "Moj Obred." Aara je slišala neskončen obup v njenem glasu, ko je to izrekla. Aari je to dalo vedeti, da Ryn res jše ni videla sveta. Ni vedela, kako krut je lahko do ljudi, kot so bili bojevniki. Aara bi stavila vse, da bi tudi Ryn morala nekoč ubijati. Tudi ona bi morala živeti s tujo krvjo na rokah, tudi ona bi morala nekoč leteti v vojno, kot je Aara že neštetokrat.
Zato je le skomignila in rekla: "Zamudila si ga." Na Ryninem obrazu se je videlo, da je pričakovala malo več sočutja, če ne že zaradi Obreda samega, vsaj zaradi Aarinega opravičila, ko je ubila njeni sestri. Ampak Aara se ni znala izmikati dejstvom. Vse je povedala naravnost, razen če je lagala. Čeprav tudi s tem ni imela problemov. Ne od takrat, ko je loreen priznala, da ni ubila tiste Axanške družine. Od takrat naprej je lagala o vsem. Ampak ko je govorila resnico, stvari ni mogla olepševati. Nihče, ki je odraščal med morilci, jih ni mogel. Ni ji bilo žal za Ryn. Nekateri bi to razumeli kot brezčutje, ampak Aari ni bilo žal prav zato, ker je čutila. Ni ji privoščila ubijati. Ni ji privoščila boriti se v vojni. Ni ji privoščila celo življenje poslušati ukazov človeka, ki sam nič ne naredi. Edino, s čimer bi se Ryn lahko izognila služenju loreen, bi bilo, če bi se resno poškodovala. Ayani so take poslali živet v eno izmed Ayanskih mest, na primer Eyano, Yiano ali Therelio.
Ayreani so take ubili.
Ryn je samo priprla oči, kot da ocenjuje, kako bi jo ubila, ko se reši verig, ampak Aara je bila prepričana, da je ne bo. Ne, ko je videla sestri umreti. Dvomila je, da bo sploh prenesla videti smrt, kaj šele jo povzročiti. Ampak tudi pogled v Ryninih očeh ji je govoril, da je obupana. Vdana v usodo. Dekle res ni videlo sveta. Res, ta mogoče ni vreden, da bi upali zanj. A bolj, kot je Aara to premlevala, manj verjetno se ji je zdelo. Vedno bo upanje, pa čeprav skrito. In to dekle, ki je vedno imelo vse, se ga nikoli ni naučilo ceniti. Ampak Aara je vedela, da za njen Obred ni vredno upati. Če Ayyan, Axxan ali Awwan zamudi svoj Obred… Za to obstajala posebna pravila, čeprav se je redko zgodilo. Aara je ta pravila včasih poznala, ampak ker za Ayreane niso držala, je mislila, da jih je pozabila. Toda, ko je videla Rynin obraz, so spet privrela na dan. Odvisno je bilo od tega, zakaj je bil Obred zamujen. Če samo zaradi pozabljivosti – čeprav Aara ni verjela, da se je to kdaj zgodilo – je bil prestavljen za tisočletje, kar je bilo, celo za Ayana, veliko. Ampak če si ga zamudil iz drugačnih razlogov… V večini primerov je bil 'drugačen razlog' napadan klana drugih Asellov, ampak če se je to zgodilo, Ayan Obreda sploh ni imel. Nikoli. Enako se je zgodilo tudi, če si bil priča umoru kakšnega Ayana, ki pa se ni zgodil zaradi Asellov. Za Ryn, ki je hkrati izgubila dve sestri, je možno, da ga ne bo imela nikoli. Pa čeprav ni bila sama kriva za to.
Ashoka je odvrnila svojo pozornost od Ryn, ki je samo strmela v zvezdno nebo, in se spet posvetila ognju. Ni ga bilo težko obvladovati, tudi, če Aara ne bi imela sposobnosti nadzorovati ognja, ampak vseeno ni tvegala, da bi se dvignil previsoko. V teh gorah so živela bitja, strašnejša od vseh klanov Asellov skupaj, in Aara jih ni želela srečati. Dvakrat jih je že in preživela, ampak bila je prepričana, da v tretje ne bi imela take sreče. Ogenj je taka bitja le privabljal, ampak Ryn bi v teh tednih, ko sta bili na poti, že zdavnaj zmrznila, če ga ne bi prižgala. Njeno telo ni bilo vajeno nizkih temperatur, saj je že celo življenje živela na jugu, za razliko do Aare, ki ji je šla toplota na živce. Uživala je v mrzlem vetru, ki ji je bril v ušesih, ne pa v toplem in težkem zraku, kakršen je bil pri Ayanih. O tem je pričala tudi njena obledela koža, ki kar nekaj mesecev na leto ni videla sonca. Rynina koža je bila lepo zagorela, ampak v tem času, ki ga bo preživela v Ayreali, se bo to spremenilo. Veliko stvari se bo spremenilo. Veliko.
Aara je pogledala njenega zmaja Donna, ki je spal v kotu votline. Eden izmed razlogov, zakaj je trajalo toliko časa, da z Ryn prideta v Ayrealo je bilo to, da je težko našla primeren kraj za prenočišče, Donn pa je moral veliko počivati. Ne zaradi šibkosti, ker tega Aara ne bi pustila, ampak ker je imel poškodovano krilo. Pred nekaj dnevi se je ena izmed Ryninih verig zapletla vanj, zaradi česar ju je čakal zelo trd pristanek. Nihče se ni poškodoval, ampak Donn nenadoma ni več mogel preleteti velikih razdalj, ne da bi se tako utrudil, da ne bi mogel več naprej. Aara je, preden je sploh ukrepala, najprej kričala kletvice v nebu vsaj pol ure, šele potem pa Donnu obvezala krilo. Zaradi tega so morali nenehno počivati, problem pa je bil šele, ko je Aara ugotovila, da nikjer ni primernega prenočišča. Donn je bil ogromen, Ryn nezavestna, ona pa že kakšen teden brez hrane. Vsi so bili prešibki za temeljitejše iskanje, zato so se zavlekli v prvo jamo, ki so jo našli, nato pa je šla Aara lovit. V tem je bila dobra; lokostrelstvo ji je res ležalo, zato pri tem ni bilo večjih problemov. Ampak morali so se premikati, če ne bi se zagotovo našel kdo, ki bi jih hotel napasti, zato se nikjer niso zadržali dlje kot eno noč. Njihova zdajšnja lokacija je bila kot naročena: hrana in voda sta bili blizu, niso se ogrožali, če so zakurili, jama je bila dovolj velika za Donna. Vendar se Aara vseeno ni mogla otresti občutka, da bo šlo nekaj narobe.
Gledala je spečega Donna. Bil je ogromen, ampak še vedno samo za tretjino zmaja njene loreen. Feas, loreenin zmaj, je bil tako velik, da ni mogel spati v hlevih, ampak je moral bivati zunaj, zraven enega manjših prelazov, ki so obdajali Ayrealo. Več kot očitno ga to ni motilo, dokler je bil še vedno zastrašujoč. Res, večina drugih zmajev se ga je zelo bala, cel Donn se ga je, pa čeprav je v zmajskih bojih premagal večino nasprotnikov. Aara je bila neskončno ponosna nanj, pa ne le zaradi zmag. Bil je črn kot noč, toda okoli oči, nog in kril je imel temno modre črte, zato je bil na polnočnem nebu skoraj neviden. Njegove barve so bile čisto enake kot njeni lasje, zaradi česar se ji je včasih zdelo, da je bil Donn ustvarjen zanjo, in ona zanj. Tudi, če je bil njun odnos kdaj napet, ga je imela Aara rada kot še nikogar. Po svoje je bila tudi to ljubezen, ampak Aara je ni dojemala tako. Bolj se ji je zdelo kot prijateljstvo, pa čeprav med človekov in živaljo.
"Am... mene boš pustila tukaj?" se je od zunaj razlegel Rynin jezen glas. Očitno si je opomogla od dejstva, da je zamudila Obred. Aari se sicer ni zdelo tako, ampak prej, kot bo pozabila, bolje bo za obe. Še posebej zanjo, saj je Aara ne bo spustila v votlino. Donn jo je sovražil, pa še ni ji zaupala. Neizkušena gor ali dol, v Ayeli se je urila in Aara ni dvomila v njeno znanje orožja. Samo vedela je, da se nikoli ni urila na terenu in ni poznala nobene druge tehnike kot Ayanske. Ayreanske tehnike bojevanje bi jo vrgle iz tira, ampak kljub vsemu se je najbrž učila zabadati. Če bi jo odvezala, bi tvegala poskus pobega, kar pa zanjo ne bi bilo niti približno dobro. V nobene primeru.
Aara je malo razmislila. "Ja. Moj zmaj te sovraži, poleg tega pa ne mislim tvegati, da mi uideš. Lahko dobiš nekaj hrane, da ne umreš, ampak kaj več pa ne." Ryn je samo zarenčala vanjo, ampak Aara je videla, koliko energije je morala vložiti v že tako majhen gib. Zato ji je vrgla nekaj kosov pečenega jelena, ki ga je ujela pred nekaj urami, nekaj obdržala zase, večino pa vrgla Donnu. Ogromno mesa bo moral pojesti, da bo okrepil krilo, ki je zdaj poškodovano. Donn je samo jezno puhnil sapo, ko ga je meso zadelo, ampak se je umiril takoj, ko je videl, kaj mu je vrgla. Aara je zadovoljno zarežala in se naslonila na njegovo toplo telo. Malo spanca pa si lahko privošči. Ryn ne more pobegniti, ogenj ne bo ugasnil še nekaj ur in zora je še daleč. Zadovoljno se je nasmehnila in zaprla oči.
Ko je pred tremi tedni prišla v hišo Loenyjevih, je takoj opazila, da niso najbolj premožni. V njihovi hiši ni bilo ravno veliko pohištvo, ampak dve deklici, ki sta jih na pogled imeli manj kot sto, sta kljub temu izgledali srečni. Njuna mama tudi, čeprav je bil njen nasmeh izčrpan in zgaran. Aaro je zabolelo pri srcu, ko je naredila naslednji korak loreeninega načrta. Potrebovala je eno izmed deklic. Loreen je rekla, da bo ena začela govoriti takoj, ko jo bo zagledala, ena pa jo bo samo opazovala. Res je bilo tako. Mlajša je tako začela kričati vsepovprek in kriliti z rokami, na videz starejša pa jo je le opazovala z opreznim pogledom v rjavih očeh. Aara je, brez pojasnila, zgrabila dekle. To je naredila že tolikokrat, ampak vseeno jo je bolelo pri srcu, ko je to storila. In ko so se odvili naslednji dogodki, je bilo njeno srce, že tolikokrat razbito, raztrgano na koščke. Iz deklice je poskusila izvleči njeno ime, ampak punca je bila tiho. Kot ji ne bi zaupala. Aara ji ni zamerila. Zabodla jo je v nogo, pa še vedno ni spregovorila. Na koncu ji je dekličina mama povedala, da ji je ime Tysa. Po najboljši Ayanski zavojevalki, ki naj bi ji edini svet uspelo razdeliti na štiri kraljestva. Aari je bilo žal, da deklica ni živela dlje, da bi ugotovila, če ji je bila podobna. Tysa se ni upirala, ko jo je Aara vlekla v Therelio. Vanjo je večkrat spustila temni ogenj, pa ni niti pisnila. Bila je pogumna. Veliko bolj kot večina odraslih, ki jih je Aara poznala. Ampak pogum je ni rešil. Nikogar ni rešil. Ne otrok, ne odraslih, ne starih, ki jih je Aara mučila. Vsi so umrli, pa se so se je bali ali ne. Vsak je bil nova teža v njenih prsih. Vsakega se je spomnila, pa če je to želela ali ne.
S temi mislimi je zaspala, njene sanje pa so bile polne krvi in krikov ljudi, ki jih je mučila.