Hej! Rešena sem blokade! Končno sem lahko spet nekaj napisala in prvi je Kraljevi plamen. Čez nekaj dni pride še Sanje ali resničnost, z Mrtvimi ljubezenskimi pismi pa sem malo na on hold. No, uživajte :kissing_heart::hugging:!
--
Ryn se ni dobro zavedala svoje okolice. Včasih je bila ta le kup črnih in sivih pik, drugič je videla polnočno nebo, prepredeno z zvezdnimi utrinki, spet tretjič pa le belino. Ni vedela, kdaj je bila budna in kdaj ne, ampak glasovi so se pojavljali v vseh stanjih zavesti. Strašni, hreščeči glasovi, ki ji govorili grozne stvari. Tako grozne, da je kričala, čeprav ni vedela, ali jo je kdo slišal ali ne, prav tako ni vedela, ali je res kričala ali pa si je to samo domišljala. V tistih redkih trenutkih, ko je bila budna, je videla ali kamenje ali nebo ali pa ogenj. Ogenj, ki ga je imela tako rada, ogenj, ki bi ga lahko nadzorovala, ampak ga več kot očitno ne bo. Ogenj, ki je ubil Vyro.
Vedela je, da je mrtva, tako kot Tysa. Ni se ji sanjalo, kako, ampak je vedela. Ko je spala, je sanjala. In v spanju so se ji kazale stvari, o katerih so ji govorili glasovi. Vyrino truplo in njene oči, ki so zrle v nebo, ki ga ne bodo več nikoli zares videle. In mala Tysa, vedno mirna, tudi takrat, ko je umirala. Umirala je že takrat, ko sta z Vyro prišli do Yall. Že takrat je temnolaso dekle, s katero potuje, spuščalo ogenj vanjo, malo po malo. Nato pa do konca. Kot padeš v spanec, samo da se iz tega ne boš več zbudil.
Ryn je po nekaj dneh, tednih ali mesecih, ni vedela, zmanjkalo glasu za kričanje. Zato je samo gledala v mrtve obraze ljudi, ki jih je imela rada, in počasi ugotavljala, da so tvoji ljubljeni le orožje, ki bo nekoč uporabljeno proti tebi. Prvič v življenju si je želela, da ne bi imela nikogar. Da bi bila sama, vsak dan zrla v zvezde in se zahvaljevala, ker zaradi nje ni bilo vzeto nobeno življenje. Ampak tega ni mogla. Ne zdaj, ko sta dve pustili praznino v njenem srcu, praznino, ki se ne bo nikoli zacelila. Ki ne bo nikoli odšla, se nikoli zapolnila. Vedno bo tam in jo opominjala, da ni sama. Ryn ni vedela, ali je to slabo ali ne. V tistem trenutku se ji je zdelo kot nekaj, kar bi rada pustila za sabo. Življenje, ki ga je živela, po pozabila. Ustvarila si bo novo. Tako, kjer ne bo imela nikogar. Mogoče je to sebično, ampak Ryn ni brigalo. Nobena smrt ne bo več pustila praznine v njej. Ne bo ubijala. Ne bo postala to, v kar jo je želela spremeniti loreen. Ne bo. Te besede so jo predramile iz teme, v kateri je spala tako dolgo, da je pozabila, koliko časa. Zbudile so jo in dvignile. Tema jo je pritiskala nazaj v sladek spanec, ampak ko je bila budna, si je ponavljala te besede. Ne bo. Ne bo. Ne bo zaspala, ne bo umrla, ne bo ubijala. Ne bo se predala.
In se ni.
Ko bi morala umreti, se pridružiti Tysi in Vyri, je živela. Ko bi morala spati, je bila budna. Ko bi morala poslušati o grozotah, o katerih so ji pripovedovali glasovi, jih ni. Njena ušesa so postala gluha za to, kar je slišala in nenadoma glasov ni bilo več. Preprosto odšli so in se niso vrnili.
Vse do takrat, ko je prišel Vyrin.
Takrat je spala, prvič po dolgem času si je dovolila, da jo je tema pogoltnila. A prišel je glas, ki ji do zdaj še ni govoril. Vyrin glas. Njen melodičen glas, ki ga ne bi pozabila do konca življenja in ga nikoli več ne bo slišala. Ryn najprej ni razločila Vyrinih besed, ki so se sčasoma pomešale med sabo in zbledele v temo, v kateri je spala. To se je ponavljalo tako dolgo, da Ryn ni več razločila, koliko je resnično in koliko le sanja.
Ampak nenadoma, med nerazumljivim mrmranjem, je Ryn le razločila besedo, vendar le eno samo: smrt. Ko se je zavedla, kaj je slišala, je nenadoma slišala le to; Vyrin glas je iz vseh smeri govoril le to eno besedo: smrt. Ryn je pozabila na besede, ki so jo držale budne vse te dni, tedne, mesece, in samo kričala, dokler se ji ni izsušilo grlo in ni imela več glasu, da bi kričala. Takrat je tudi Vyra utihnila, ampak ni odšla. Še vedno je bila ob njej, Ryn je čutila njeno prisotnost in je ni prenašala; ne več. Pojdi, je kričala. Pojdi stran. Pusti me. Prisegla bi, da je čutila Vyrino dlan na rami, ampak trenutek kasneje, ko je bilo več zraven, se je spraševala, ali si ni tega mogoče domišljala. Njena dlan ni bila topla, ampak komaj je bila tam. Kot bi bila mrtva. Še pred nekaj dnevi bi Ryn mislila, da to pomeni, da je roka mrzla in otrdela, zdaj pa je dojela resnični pomen teh besed. Dotik je bila le hladna teža na njeni rami. Ni ga bilo zares tam, ampak je bil. Hladen. Mrtev.
Vyra ni več prišla, tako kot noben drug glas, ki ga je slišala, odkar je tavala v temi. Tako se je izgubljala v praznini in čakala na Smrt, ki je ne bo. Počasi je začela izgubljati razum.
Potem telo.
Ni več čutila, kdaj je spala in kdaj ne. Čas se je začel zlivati skupaj v praznino, iz katere ni znala pobegniti. Ni več imela lestve, ki bi jo potegnila iz brezna. Ničesar ni več imela.
Ko je bila prepričana, da je konec tako blizu, da ga je lahko slišati prihajati, je zaslišala Vyro, jasno, kot bi stala zraven nje.
"Ne boš," je rekla. Samo to. Ti dve besedi, ki sta Ryn vlili upanje, jo spomnili, zakaj se še ni vdala. Zakaj Smrt še ni prišla ponjo. Maščevati ju mora. Svoji sestri, eno, ki je bila premajhna za smrt, ampak dovolj odrasla, da je vedela, kdaj jo vabi k sebi, in drugo, ki je toliko storila zanjo. Nobena si ni zaslužila umreti. In zato ona še živi. Ker nista bili še maščevani, ker sta umrli brez časti. Ona jima jo bo priborila. Po svetu bo širila, kdo sta bili Tysa in Vyra Loeny. Ne bo se predala. Ne bo umrla. Ne bo.
Vstala je.
Čutila je pritiska lažne utrujenosti, ampak se ni zmenila zanjo. Ni se zmenila za strašne podobe, ki so se kazale okoli nje in bi ji še pred nekaj časa vzele upanje. Vyrine mrtve oči. Tysin pepelnat obraz. Dekletov zlobni nasmeh.
Ni se več zmenila zanje.
Živela bo.
Živela bo.
Živela bo.
Živela bo.
In ne bo se predala.
Udarjala je, ne da bi vedela, kam. Kričala je, ne da bi vedela, v koga. Rjovela je v zvezde, ki so se kazale ena za drugo, dokler se niso sestavile v podobo. Podobo, ki bi se je vsak drug bal, celo sama pred je pred nekaj meseci trepetala za tem ozvezdjem, ampak zdaj ne več. Zdaj bo živela, Smrt ne bo še prišla ponjo. Ni še njen čas. Živela bo. Živela bo, oni pa grejo lahko vsi skupaj k hudiču.
Zavedla se je, da te besede kriči v ozvezdje Smrti, ozvezdje, ki ga vsak vidi le, ko je napočil njegov konec. Ampak ne njen. Ona bo prva oseba, ki bo to ozvezdje videla dvakrat. Zdaj in čez sto, dvesto let, ko bo njen konec res napočil. Ko bodo zvezde svetlejše, ko bo vedela, ko bo čutila, da je napočil njen čas. Ona bo gospodarica smrti in ne obratno. Ona bo odločila, kdaj naj Tema pride ponjo.
Odločila se je, da to ne bo zdaj.
In črnine nenadoma ni bilo več.
Njeno telo je bilo spremenjeno v pepel. Počutila se je zlomljeno, kot bi jo nekdo odprl, vzel ven kosti in jih dal nazaj na napačna mesta. Tako šibka je bila… Mišice, ki jih je v stoletjih zgradila, so bile napol usahnjene in niti tako močne, da bi lahko vstala s prašnih tal. Videla je le sivino, njeni prsti pa niso mogli zatipati ničesar razen kamenja. Zrak je bil zatohel in težek, ko da je nekaj gorelo nedolgo nazaj. Čutila je lahko vročino, ampak ne glede na to, kako si je prizadevala kaj videti, je imela pred očmi je zaveso sivine. Potem pa je ugotovila, da je to zaščitna veka, ki jo imajo vsi Aselli, in preprečuje mežikanje in solzenje oči med letom. Ni vedela, kdaj jo je spustila, ampak niti ni imela dovolj moči, da bi jo dvignila. Morala bi samo mežikniti, ampak še to se ji je zdelo preveč. A na koncu je ni več prenesla in je hitro mežiknila, da se je veka dvignila in je lahko normalno videla. A ni bilo ničesar, kar bi bilo vredno ogleda. Samo še več sivine, ki pa je tokrat prihajala od kamenja, ki jo je obkrožalo. Ryn ni bilo težko ugotoviti, da je v gorah, ampak ni imela pojma, kako je tja prišla. Ko pa se je spomnila, kje je bila, jo je zabolelo v srcu. Vyre in Tyse niti pokopala ni. Ayani svoje mrtve pokopljejo na otoku Ceresa, kjer lahko mrtvi zares počivajo. Dovolj oddaljen je od obale, da ga ob oblačnih dnevih ne vidiš, in dovolj blizu, da ga z zmaji lahko obiščeš v enem dnevu. Ryn je bila tam le enkrat, takrat, ko ji je umrl oče. Koea Loenyja ni dobro poznala, saj je bil doma le redko. Bil je Ayan krvavega ognja, podrejen loreen. Nikoli ga ni bilo na območju Ayanov, ko pa je bil, je ves svoj čas preživel v Ayeli. Takrat Ryn še ni živela v njej, zato ga ni pogosto videvala. Zato tudi ni jokala, ko so ga mrzlega in otrdelega v leseni krsti nekoč prinesli domov. Nihče ni jokal, mama, Tysa in Moryelle pa tudi niso prišle na pogreb. Mama je bila zlomljena od žalosti, Tysa in Moryelle pa premajhni, da bi razumeli kaj pomeni umreti. Zato sta prišli le Ryn in Vyra. Pri Ayanih je bil običaj, da so vsak grob prekrili z luskami Ayanovega zmaja in vanje zapičili njegovo najljubše orožje. Zato bo bile na očetovem grobu le kot noč črne luske in zlata puščica, katere peresa so venomer plapolala proti severu. Proti ozvezdju Smrti, ki se mu je pokazalo, preden ga je Axan zabodel v srce.
Ryn se je poskusila premakniti, ampak odgovorilo ji je le žvenketanje kovine. Torej je v verigah. Premaknila je dlan in se prvič zahvalila bogovom za vse tiste ure, ko se je učila prepoznavati različne kovine. Tudi samo z otipom. Glave ni mogla premakniti, saj so bile verige pretesno zavezane okrog njenega telesa, ampak ujela je poblisk črnine. Kovina je bila gladka in mrzla, kljub vročini v zraku. Obsidiansko železo. Najučinkovitejše železo za verige, še posebej za take, ki bodo vklenile Ayane. Drugačne verige bi stopili.
Nenadoma pa je Ryn spoznanje zadelo kot kamen v glavo. Dekle, ki je ubilo Tyso. Zraven nje so bile na tleh točno take verige, čakale, da se bodo kot kača ovile okoli žrtve. Tisto dekle jo je pripeljalo sem. Ugrabilo, se je popravila Ryn. Dekle jo je ugrabilo. In če je imelo take verige, je torej vedelo nekaj o Ayanih. Ryn je takoj ugotovila, da zagotovo ni Awa. Ayani so pred njimi že stoletja skrivali svoje šibkosti, torej o njih ne bi mogla vedeti nič. Tudi Axa ni bila, vsaj ne po izgledu. Lahko bi bila Axxa, ampak tudi one so bile na pogled drugačne od tega dekleta. Kdo pa je potem? Mogoče… Ne. Ryn je takoj odrinila to misel. Azarelle ne morejo zapustiti že stoletja. Tudi prebivalci ostalih kraljestev ne bi mogli priti sem.
Nenadoma pa je zaslišala korake. Imelo jo je, da bi zadržala dih, ampak globok vdih po dolgem zadrževanju sape bi jo le izdal. Tako je zaprla oči, umirila dihanje in razmišljala, ali bi jo lahko izdalo razbijanje srca, ki je grozilo, da ji bo skočilo iz prsi.
Skoraj bi spet zaspala, ko je zaslišala melodičen glas, ki je bil očitno navajen ukazovati, vsaj po trdem tonu. "Ni se ti treba pretvarjati."
Ryn ni vedela, kaj reči na to. Neumno in otročje bi bilo zanikati, da se ni pretvarjala, da spi, drugega odgovora pa ni imela. Zato je ostala tiho, a vseeno odprla oči. Zagledala je dekle, ki je ubila Vyro in Tyso, z kupom mahu v naročju, kako neti ogenj. Ryn je zvilo in želela si je, da ne bi bila v verigah. Želela si je vreči bodalo v njen obraz, jo ubiti za to, kar je storila Vyri in Tysi. Vendar se je tik za tem, ko je to pomislila, opomnila, da si je obljubila, da ne bo ubijala. Ne več. Skoraj žal ji je bilo, da je storila, ampak pred očmi se ji je pokazal Vyrin obraz in njene oči, ki so govorile, da je ni vredno ubiti. Vyra je bila lahko hladnokrvna morilka, ko je to hotela, ampak drugače ni morila, celo tu, v svetu, kjer se mora vsak zase boriti za preživetje. Kjer ne moreš biti vzgojen drugače kot morilec. Ona se je trudila prizanašati, ko je bilo to mogoče, in darovati smrt, ko je bilo to milostno. Ryn prej ni razumela. Zdaj je.
"Tega nisem hotela narediti tvojima sestrama."
Ryn je to tako šokiralo, da je nehala dihati. Kar pa ni bilo pametno, predvsem zaradi verig, ki so že tako ovirale njene dihale poti. Ne. Dekletu ni bilo žal. Ryn si je to tako zelo želela verjeti, ampak dekletove oči so govorile drugače. Tega res ni želela.
Ampak želje ne spremenijo nastalega. Vyra in Tysa sta mrtvi zaradi nje. Ona ju je ubila in Ryn tega nikoli ne bo pozabila, pa če si dekle še tako želi odpuščanja.
Dekle se je spet posvetilo ognju in Ryn je ugotovila, da je pogovora, če mu sploh lahko tako rečemo, konec. Ampak želela je vedeti še nekaj.
"Kateri ogenj nadzoruješ."
To je bil ukaz, ne vprašanje, in dekle je to dobro vedelo. Ryn ni bila vajena spraševati. Z vprašanji ne dosežeš nič. A dekle se je le še naprej ukvarjalo z ognjem in ni z ničemer razen kratkim trzljajem roke nakazalo, da jo je slišalo. Tiho je bila tako dolgo, da je Ryn obupala nad tem, da bo dobila odgovor, ko je dekle končno spregovorilo.
"Nadzorujem temni ogenj. A nisem Aya. Vi ga niste sposobni nadzorovati. Prešibki ste. Razgnalo bi vam telesa, če bi ga poskusili uporabiti. Ogenjeni demoni, nam rečejo. Ayreani. Mešanci med Ayani in temnimi bitji z nekega oddaljenega kraljestva. Tako kot vi lahko nadzorujemo ogenj, ampak smo močnejši in redkejši. In res nisem imela namena ubiti nikogar. Ampak saj poznaš ta svet. Moraš biti morilec, če si želiš zagotoviti mesto v njem."