Hojla! Jp, tu je po dooolgem času končno nov del, ampak ne vem kdaj pride naslednji, ker nimam veliko časa. Vseeno uživajte!:hugging:

Čez približno deset minut, se je Clara končno vrnila. »Si prinesla rjuhe?« sem jo vprašala takoj, ko je stopila skozi vrata. »Ja,« je odvrnila, a ni bila videti preveč zadovoljna. »Je kaj narobe?« sem jo zmedeno vprašala. »No, ubistvu je res. Mislim, da me je posnela varnostna kamera. Vsak čas naju lahko zasačijo...,« je poklapano odvrnila Clara, ki je zdaj zrla v vse druge smeri, samo k meni ne. »Potem pa pohitiva!« sem rekla odločno. Clara se mi je nasmehnila. Rjuhe je odvrgla na tla in hitro sva jih začeli prepletati. »Pogrešala bom Seamusa,« sem žalostno zamrmrala. Zdelo se je, da mi Clara želi pomagati, a enostavno ne najde pravih besed. Čez nekaj minut sva iz rjuh le naredili "vrv". »Izgleda... Ni tako grozna...,« sem neprepričljivo rekla in se zazrla v tisto, čemur sva rekli vrv. »Meni se zdi v redu,« je počasi začela Clara,« a takoj, ko je videla kako sem jo pogledala, je utihnila. " Vrv" sem privezala na nogo od postelje in drug konec vrgla skozi okno. »Si pripravljena?« sem razburjeno vprašala Claro in ona mi je bežno prikimala, ter si nekaj zamomljala v brado. »Greš prva?« sem jo vprašala. Spet je prikimala in stopila do okna. Zgrabila je "vrv" in se počasi spustila po njej. Ko je prišla do tal, mi je pomahala naj grem še jaz. A v tistem sem na hodniku zaslišala korake. Če bi kdo zdaj vstopil v sobo in videl na posteljo privezano vrv, ki se spušča vse do tal, bi takoj ugotovil, da sva s Claro poskušali pobegniti. Zato sem vrv hitro odvezala in ugasnila luč. Če bi kdo zdaj pogledal v sobo, bi mislil, da spiva, mene pa se zaradi teme ne bi videlo. Ko so rjuhe popadale na travo pred Claro, je ta kriknila. »Kaj za boga se pa greš!?« A nisem ji odgovorila. Vedela sem, da bo to, kar bom naredila izjemno tvegano. Če mi ne uspe... Na to sploh nisem hotela pomisliti. Vzela sem zalet in skočila skozi okno. Vse se je odvilo v počasnem posnetku. Videla sem Claro, ki je zajela sapo in kriknila. Videla sem goloba, ki je preplašeno vzletel. Vse bolj sem se približevala tlem... V tistem trenutku sem mislila, da bom umrla. Kako sem bila lahko tako trapasta... Toda kar naenkrat sem priletela v nadstrešek v drugem nadstropju. Že sem drsela z njega... Hitro sem se ga oprijela in nemočno obvisela na njem. To je bilo za Claro preveč. Nezavestna se je zgrudila na tla. Zdaj res nisem vedela kaj naj. Ura je bila vsaj ena zjutraj in ob tem času ni bil nihče buden. Preostalo mi ni nič drugega, kot da se spustim. Tri, dve, ena... Spustila sem se in skočila. Padala sem vse nižje in nižje... Z nogami sem se že skoraj dotaknila tal... Grobo sem se zakotalila po sveže pokošeni travi. Zazrla sem se v Claro, ki je ravnokar vstala. »Si v redu?« sva hkrati vprašali ena drugo. »Recimo,« je v odgovor zamomljala Clara. »Pa ti?« V resnici sploh nisem vedela, kako se počutim. Telo sem imela precej poškodovano zaradi skoka in vsa sem se tresla. »Bila sem že bolje,« sem ji poskušala odvrniti z dokaj normalnim glasom, ki pa je bil zdaj že tako visok, da ga niti sama nisem prepoznala. Clara me je zaskrbljeno pogledala in že je hotela nekaj reči, a je obmolknila, saj so se iz nekje zaslišali vskliki. »Tam sta!« je kriknila postava, ki sem jo takoj prepoznala. Bila je dr. Leroy, prijazna zdravnica, ki sem ji do tega trenutka zaupala. »Teciva!« sem zavpila Clari. Pognali sva se v beg in za las sva ušli dr. Leroy, ki je ravnokar pritekla skozi bolniščnična vrata. Tekli sva po cesti, ki se je vila na drugo stran mesta. Takrat pa sem ob poti zagledala napis Rent a bike. »Imaš dva eura?« sem zadihano vprašala Claro. »Ja, ampak zakaj!?« me je začudeno vprašala. »Nujno, jih, rabim!« sem zasopla. Clara se je še enkrat začudila, nato pa vseeno segla v žep in mi podala denar. Nisem imela časa, da bi ji rekla hvala. Stekla sem do koles in v avtomat hitro vstavila kovanca. Clara je prihitela k meni in zgrabila eno izmed koles, za katero sem plačala. Jaz sem vzela drugega in ga zajahala. Kolikor sva mogli hitro, sva se odpeljali po klancu navzdol. Pedala sva gonili dokler nisva prišli do roba gozda. Takrat sva razjahali kolesi in jih odložili pod bližnje drevo. Naprej sva se odpravili peš. Kmalu je postalo temno kot v rogu, zato nisva videli ničesar. Zato sva se vsedli pod smreko, ter na slepo začeli nabirati palice za bivak. Ko je bil končan sva zlezli noter in brez pomisleka zaspali.

Upam, da vam je bil ta del všeč in hvala, da me spremljate.:sunglasses: Vesela bom tudi kakšnega:heart: in komentarja!

Ly,
NG