»Mraz, to je to,« sem zašklepetala z zobmi, kajti bivak se mi naenkrat sploh ni zdel topel. Vanj je vel mrzel vetrič, ki mi je rezal v kosti. Pravzaprav sem se počutila, kot bi nekdo po meni usekal z bodalom. »Clara,« sem šepnila skozi leden nočni zrak. Ni se mi oglasila. »Clara!« Pomislila sem, da spi, zato sem se nagnila k njenemu ležišču. »Clara, zbudi se!« sem šepnila, tokrat glasneje. »Zdaj je pa dovolj,« sem si rekla, ko sem to ponovila že vsaj petič. Imelo me je, da bi jo enostavno klofnila, pa sem si v zadnjem trenutku premislila. Tako sem na glas še zadnjič zašklepetala: »Z-B-U-D-I S-E!« Pravzaprav ne vem kaj sem s tem dosegla. Clare vsekakor nisem prebudila, počasi pa me je že začenjalo skrbeti. Tako sem prižgala naglavno svetilko, in posvetila naravnost v prijateljico. Takrat sem z grozo v očeh ugotovila, da se sploh ne premika! Na prsi sem ji prislonila roko, ker pa sem bila preveč neučakana in zasopla, srčnega utripa sploh nisem slišala. Pa je njeno srce sploh bilo? »Clara, kaj ti je?!« sem zavpila v večno temo, ki naju je obdajala. »Zakaj se ne oglasiš?!«
»Ne bo se,« je skozi temo zašepetal glas za mano. Rezal je v kosti in ob njem sem se zmrazila veliko bolj, kot ob ledu, ki me je obdajal. »Kdo je?!« sem kriknila skozi noč in še enkrat prižgala svetilko. »Jaz,« je odgovoril hladen, brezčuten glas. Odgovor bi se mi sicer zdel trapast, morda celo smešen, a zdajle me je od strahu dobesedno treslo. »Kdo jaz?« sem tiho vprašala in s svetilko posvetila naravnost v obraz tistemu, ki je stal vedno bližje meni. Ob pogledu nanj sem se zgrozila. Rdeče oko in ruta čez drugo. Počasi sem podoživela vse dogodke iz otroštva. Kajti pred mano je stal tisti, ki sem se ga trudila ujeti že neštetokrat. Pred mano je stala postava sama!
Nekaj časa sva si tako stali navzkriž, nato pa se je začela zlobno smehljati. Njen glas je odmeval po temi, ki je postala ledena, kot bi stopil v zmrzovalnik. Nato pa je naredila nekaj čudnega. S prsti je pomignila na spečo Claro, ta pa je na mojo grozo zalebdela v zraku. »Kaj si ji naredila?!« sem zavreščala. »Jaz?« se je ledeno nasmehnila postava. »Jaz ji nisem naredila ničesar, ti si kriva za vse!« Ob njenem glasu mi je zledenela kri. Pa ne zaradi hladu, ki sem ga zaznala v njem, temveč zaradi besed, ki so mi odmevale v glavi. »Sem res jaz kriva? Po licu so mi začele polzeti solze, ki sem jih obupno poskušala prikriti. »Samo pomisli,« je nadaljevala postava. »Če ne bi prišla v bolnico, bi boga Clara ostala sama. Če te ne bi bilo tam, ne bi izvedela za tvoj neumni načrt. In če te ne bi bilo tam, Clara nikoli ne bi postala del mene...« Nato je postava zmagoslavno zakrilila po zraku, ter se spremenila v mrzel vetrič. Ta se je pognal naravnost v Claro, ki je še pred nekaj trenutki spala. Odprla je oči, in videti je bila slabotno. »Clara, kaj se dogaja?!« sem za vreščala, a kljub temu, da me je gledala v obraz ni odgovorila. Šele takrat sem opazila, da se konice njenih prstov sploh ne dotikajo tal. Zazrla sem se ji v oči. Bile so kamnite in niti enkrat ni pomežiknila. »Clara...« Takrat je spet zavel mrzel vetrič in Clara je obmirovala. Njeno krhko telo se je zgrudilo na tla. Komaj pa sem se ozla, že sem spet zagledala postavo. »Kaj si ji naredila!« sem vzkliknila. »Uročila si jo!« »Ne bi rekla,« je zašepetala postava in jo brcnila, ob čemer sem se z vso silo pognala nadnjo. A nekaj me je ustavilo.
Se nadaljuje...
Živjo,
končno sem se spravila naprej pisat zgodbo. Vem, zelo doooolgo je nisem pisala, pravzaprav sem skoraj pozabila nanjo. A zdaj je tu. Uživajte v branju!:heart:
Lepe počitnice,
Nice girl
»Ne bo se,« je skozi temo zašepetal glas za mano. Rezal je v kosti in ob njem sem se zmrazila veliko bolj, kot ob ledu, ki me je obdajal. »Kdo je?!« sem kriknila skozi noč in še enkrat prižgala svetilko. »Jaz,« je odgovoril hladen, brezčuten glas. Odgovor bi se mi sicer zdel trapast, morda celo smešen, a zdajle me je od strahu dobesedno treslo. »Kdo jaz?« sem tiho vprašala in s svetilko posvetila naravnost v obraz tistemu, ki je stal vedno bližje meni. Ob pogledu nanj sem se zgrozila. Rdeče oko in ruta čez drugo. Počasi sem podoživela vse dogodke iz otroštva. Kajti pred mano je stal tisti, ki sem se ga trudila ujeti že neštetokrat. Pred mano je stala postava sama!
Nekaj časa sva si tako stali navzkriž, nato pa se je začela zlobno smehljati. Njen glas je odmeval po temi, ki je postala ledena, kot bi stopil v zmrzovalnik. Nato pa je naredila nekaj čudnega. S prsti je pomignila na spečo Claro, ta pa je na mojo grozo zalebdela v zraku. »Kaj si ji naredila?!« sem zavreščala. »Jaz?« se je ledeno nasmehnila postava. »Jaz ji nisem naredila ničesar, ti si kriva za vse!« Ob njenem glasu mi je zledenela kri. Pa ne zaradi hladu, ki sem ga zaznala v njem, temveč zaradi besed, ki so mi odmevale v glavi. »Sem res jaz kriva? Po licu so mi začele polzeti solze, ki sem jih obupno poskušala prikriti. »Samo pomisli,« je nadaljevala postava. »Če ne bi prišla v bolnico, bi boga Clara ostala sama. Če te ne bi bilo tam, ne bi izvedela za tvoj neumni načrt. In če te ne bi bilo tam, Clara nikoli ne bi postala del mene...« Nato je postava zmagoslavno zakrilila po zraku, ter se spremenila v mrzel vetrič. Ta se je pognal naravnost v Claro, ki je še pred nekaj trenutki spala. Odprla je oči, in videti je bila slabotno. »Clara, kaj se dogaja?!« sem za vreščala, a kljub temu, da me je gledala v obraz ni odgovorila. Šele takrat sem opazila, da se konice njenih prstov sploh ne dotikajo tal. Zazrla sem se ji v oči. Bile so kamnite in niti enkrat ni pomežiknila. »Clara...« Takrat je spet zavel mrzel vetrič in Clara je obmirovala. Njeno krhko telo se je zgrudilo na tla. Komaj pa sem se ozla, že sem spet zagledala postavo. »Kaj si ji naredila!« sem vzkliknila. »Uročila si jo!« »Ne bi rekla,« je zašepetala postava in jo brcnila, ob čemer sem se z vso silo pognala nadnjo. A nekaj me je ustavilo.
Se nadaljuje...
Živjo,
končno sem se spravila naprej pisat zgodbo. Vem, zelo doooolgo je nisem pisala, pravzaprav sem skoraj pozabila nanjo. A zdaj je tu. Uživajte v branju!:heart:
Lepe počitnice,
Nice girl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobra zgodba, tako rudi nadaljuj;)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hojla!
Zelo sem vesela, da si nadaljevala zgodbo, ki si jo pred letom opustila. Ima veliko potencial, zanimivo vsebino in izvirno idejo, ki je nisem še zasledila. Res mi je žal, ker ti pozno odgovarjam, ampak za mano je naporen mesec, prve dni počitnic pa sem se zakopala v branje Steklenega prestola. PIL-ovo spletno stran bom preverjala čim bolj pogosto, da ne izpustim tvoje zgodbe. Tako in tako pa sem že naročena nate, zato mi ne bo tako zlahka ušla ;-)
Uh, srhljivo ... Rada berem malo strašljive, napete in fantazijske zgodbe, ampak tole je bil tudi zame hud udarec. Še v prejšnjem delu sta imeli Lane in Clara srečo, zdaj pa je Clara ali (a) uročena, (b) mrtva ali (c) jo nadzoruje postava. No, morda je še kakšna možnost, ampak že te se mi zdijo enostavno krute. Če Lane ni bila prej v težavah, je zdaj zagotovo.
Moram pohvaliti dobro spisan dialog in naraščanje napetosti. Podrobno si tudi opisala mraz in dodala šklepetanje zob. Morda imam še eno idejo za naslednjič. Ni je treba upoštevati, saj ni pomembna, ampak menim, da bi lahko prispevala k doživljanju. Če sta literarni junakinji spali na gozdnih tleh, so ju verjetno motile korenine in špičasni kamni. Lane je sicer navajena spati v gozdu, ampak bi jo taka stvar verjetno še vedno lahko motila. Ne vem, le en majhnen predlog.
Opazila nisem nobenih slovničnih napak in tudi tvoj besedni zaklad si izkazala. Super je, da se z njima trudiš, ker je lahko drugače zgodba zelo nepregledna in nerazumljiva.
Le vztrajaj, ker si zelo dobra pisateljica. Se že veselim naslednjega dela. Lepe počitnice!
Clara:spider:
Zelo sem vesela, da si nadaljevala zgodbo, ki si jo pred letom opustila. Ima veliko potencial, zanimivo vsebino in izvirno idejo, ki je nisem še zasledila. Res mi je žal, ker ti pozno odgovarjam, ampak za mano je naporen mesec, prve dni počitnic pa sem se zakopala v branje Steklenega prestola. PIL-ovo spletno stran bom preverjala čim bolj pogosto, da ne izpustim tvoje zgodbe. Tako in tako pa sem že naročena nate, zato mi ne bo tako zlahka ušla ;-)
Uh, srhljivo ... Rada berem malo strašljive, napete in fantazijske zgodbe, ampak tole je bil tudi zame hud udarec. Še v prejšnjem delu sta imeli Lane in Clara srečo, zdaj pa je Clara ali (a) uročena, (b) mrtva ali (c) jo nadzoruje postava. No, morda je še kakšna možnost, ampak že te se mi zdijo enostavno krute. Če Lane ni bila prej v težavah, je zdaj zagotovo.
Moram pohvaliti dobro spisan dialog in naraščanje napetosti. Podrobno si tudi opisala mraz in dodala šklepetanje zob. Morda imam še eno idejo za naslednjič. Ni je treba upoštevati, saj ni pomembna, ampak menim, da bi lahko prispevala k doživljanju. Če sta literarni junakinji spali na gozdnih tleh, so ju verjetno motile korenine in špičasni kamni. Lane je sicer navajena spati v gozdu, ampak bi jo taka stvar verjetno še vedno lahko motila. Ne vem, le en majhnen predlog.
Opazila nisem nobenih slovničnih napak in tudi tvoj besedni zaklad si izkazala. Super je, da se z njima trudiš, ker je lahko drugače zgodba zelo nepregledna in nerazumljiva.
Le vztrajaj, ker si zelo dobra pisateljica. Se že veselim naslednjega dela. Lepe počitnice!
Clara:spider:
0
Hojla, hvala ti za ta čudovit komentar, ob katerem si mi resnično polepšala dan❤️, sicer pa si ti veliko boljša pisateljica, tako da bi bila zelo vesela, če me obveščaš o scojih zgodbah v moj kotiček.
Lepo se imej,
Nice girl
Lepo se imej,
Nice girl
Moj odgovor:
hvalala
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
:ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost:woooooooooooooooooooooooooo