Hello,
evo, pa je tu še zadnji del Krvavega mraka. S tem delom se bo ta zgodba zaključila, morda pa grem pisat kakšno novo. Tako da, enjoy in story!:purple_heart:

Lepe počitnice,
Nice girl



Kakor verige, se me je oklepala nevidna sila, ki me je držala na mestu. »Kaj se dogaja...?« »Še nisi ugotovila,« je z gnusom vprašala postava. »Clara je bila mrtva od trenutka, ko si jo spoznala. Njeno truplo pa sem ves čas upravljala jaz!«
Na široko sem razprla oči. Torej nikoli nisem spoznala prave Clare. Ves čas sem bila prijateljica s to coprnico?! »Zakaj si to naredila?« sem kriknila in se poskušala ostovboditi okov. »Lane, Lane, Lane... Mislila sem, da si bolj pametna. Res ne razumeš? Nikoli nisem hotela Clare. Želela sem si tebe. In zdaj boš, milo rečeno, končala tako, kot sta najina starša...« »Kako to misliš najina?!« sem prestrašeno dahnila. V tistem pa si postava že snela plašč, ki ga je imela na sebi. Tako sem v njej zagledala... »Rielle!« »Sestra,« je dejala ta, in mi hladnokrvno korakala naproti. »Mislila sem, da si mrtva...« sem prestrašeno izdavila, ter se, kolikor se je sploh dalo hitro, odmikala od nje. »Tiste noči, ko t-te je postava vzela,« sem nadaljevala, a me je sestrica prehitela. »Z malo pameti bi že zdavnaj ugotovila. Jaz in Rielle sva zdaj eno. Rielle je moja preteklost, sedanjost in prihodnost. Kajti ona je le moja krinka. Bogo dekletce sem vzela iz postelje, ko je bila še majhna, nato pa se izlila vanjo, kot sem se v Claro. Kajti ob času, ko ni bilo polne lune, me ljudje niso smeli prepoznati. Takrat sem se zakrinkala v povsem običajno Rielle, ter bila povsem običajen človek. Ob polni luni, pa sem si masko končno snela. »K-kdo pa s-si po-potem,« sem prestrašeno izdavila. Zdaj je zopet zavel hladen vetrič in Riellino truplo je padlo na tla. Iz njega pa se je izvilo nekaj tako nečloveškega, ob katerem bi skoraj kriknila. »Smrt sem,« je zašepetala postava, in njen glas je odmeval po gozdu. »A-ampak, z-zakaj me hočeš ubiti, zakaj ubijaš ljudi?!« Takrat mi ni bilo čisto nič jasno. Pravzaprav mi je bilo še manj kot prej. »Zato,« se je zasmejala Smrt. »Ker je na svetu preveč sreče. Čim ubijem take, kot si ti, bodo svetu zavladale temačne sile. Končno se bom lahko rešila prekletstva, ki si mi ga zadala tako kot že mnogo drugih, ko si se začela boriti proti meni. In, če se takih, kot si ti znebim, bom lahko zavladala svetu.« Zdaj mi je bilo vse jasno. »Skupaj z drugimi me bo ubila, ter prevzela svet,« sem pomislila. In ravno v tistem trenutku je dvignila svoje ledene kosti, ter usekala po meni.
»Če že umrem, bom umrla z mislijo in prepričanjem v to, da te premagam!« sem zavpila iz vsega srca in ravno takrat me je dosegel val smrti. Skupaj s postavo sva se mrtvi zgrudili na tla, takoj za tem pa naju je že posrkalo skozi leseno loputo, o kateri sem še prevečkrat sanjala. Peljala je nekam drugam, v svet, ki ga nihče živ ni poznal. Ne vem zakaj je postava umrla, morda zaradi mojega prepričanja in vseh, ki so jo kdajkoli želeli pokončati. Vem pa, zakaj sem umrla jaz. Ne zaradi tega, ker me je zadel val smrti, ampak zato, ker sem vedela, da bom umrla. Morda tega niste razumeli, a pravzaprav svoje smrti ne obžalujem. Kajti, čeprav nekje drugje, na drugi strani tiste lopute, se veselim ponovnega snidenja z vsemi, ki jih imam rada. S staršema, Rielle in Claro.