Ko sem se zjutraj zbudila, me je čisto vse bolelo. Resno, kot da bi celo noč spala na tleh, ne pa na postelji. Nisem imela želje vstati, prav tako pa sem vedela, da ne bom mogla spati naprej. Tako sem hitro vstala ter se uredila za prihajajoči dan. Nato sem se počasi odpravila dol. “Dobro jutro, vsi!” sem zavpila, ko sem prišla v kuhinjo, nato pa ugotovila, da nobenega ni tukaj.
“Huh, pa nič, “ sem skomignila z rameni ter vzela prvo stvar, ki sem jo zagledala - kosmiče. V miru sem pojedla, kar mi je bilo dejansko čudno. V hiši ni bilo slišati niti enega zvoka. Srhljivo.
“Kaj pa zdaj? Lahko bi šla v park ali pa na sladoled, ” sem se pogovarjala sama s sabo. Čeprav nisem bila skoraj nikoli veliko časa sama, sem to velikokrat počela. Lahko bi rekla, da je to moja navada.

“Lahko bi šla v knjižnico, “ sem se spomnila. Že dolgo časa nisem bila tam, čeprav smo imeli in v internatu in v šoli knjižnico, kjer smo lahko brali, se učili ter bili na računalnikih. Preprosto zmanjka časa za vse.
Ugotovila sem, da je to dejansko dobra ideja ter se odpravila ven. Naj opomnim, da nimam nikoli dobrih idej.
Sveži zrak mi je dobro del. Prav tako se je bilo sprehajati ob morju prečudovito. Morda se bom popoldne šla kaj kopat. Ali pa bom cel dan bila v sobi ter brala knjigo. Nato sem se na nekaj spomnila. Je bila v sobi Anne, ko sem se zbudila? Nisem se mogla spomniti. Malce me je zaskrbelo, čeprav mi še vedno ni bilo vseeno, da je skupaj z mogoče enim izmed najlepših fantov. Neprestano sem se poskušala prepričevati, da bi mogla biti vesela zanjo, ampak, no, vsaj do sebe moramo biti iskreni, če že ne moremo biti do drugih. Mogoče pa je pri njemu. Kdo ve, kaj je včeraj bilo. Zame je bil včerajšnji večer eden izmed najbolj dolgočasnih. Nikoli nisem marala zabav. Preprosto se mi je zmeraj zdelo, da ne spadam tja in potem sem samo sedela ali pa klepetala z znanimi osebami. Morda sem dolgočasna oseba, ampak takšna pač sem.

Ko sem zagledala knjižnico, sem se na nekaj spomnila. Pozabila sem kartico. “Resno?” sem zavzdihnila. Bom pa knjižničarko prosila, če lahko naredi izjemo. Mislim, da je na to že navajena. Vstopila sem ter se razgledala. Čisto nič se ni spremenilo. Takoj sem se napotila k že predobro znani polici. Najraje berem pustolovske knjige. Pa tudi zgodbe z žalostnim koncem so mi všeč. Morda zato, ker niso tako predvidljive kot knjige, kjer je vse lepo in čudovito. Tega v resničnem svetu ni.
Takoj sem začela brskati med knjigami ter iskati nekaj, kar še nisem prebrala. To je bilo težko delo.
“Potrebujete pomoč?” je vprašala knjižničarka, ki je bila tik za mano, da sem se kar malce ustrašila. Niti odgovorila nisem, pa je že nadaljevala: “Počakajte tukaj, “ je dejala ter se odpravila v drug prostor. Takoj se je vrnila z knjigo.
“Ravno včeraj je prispela v knjižnico, “ je rekla, nato pa še dejala: “Uživaj v branju. “
Bila sem zmedena, saj nisem rekla, da jo bom vzela, a sem vseeno prikimala. “Hm, veste, pozabila sem kartico doma, “ sem rahlo zardela, saj mi je postalo nerodno.
“Ne skrbite, si bom samo označila vašo izposojo, “ se je nasmehnila.
Zahvalila sem se ter skoraj stekla ven.

Čudna gospa.

----
Upam, da vam je všeč.