*b*POBEGLI PAKET*b**i*2.del*i*
,, Oh hvala bogu, da ste tu!,, zakliče, ko se ji približam in šele zdaj opazim, da ni v svoji običajni poletni obleki.
,, Ste kje videli nekaj majhnega, grdega in črnega. ,, vpraša, jaz pa odkimam in poznavalsko vprašam: ,, Vam je paket ušel? ,, Njeno godrnjanje mi pritrdi, zmaje z glavo in reče: ,,Grdavsi nagravžni, upam, da se ni spravil na kakšno staro mamo.,, zmaje z glavo in potem zaskrbljeno pogleda mene.
Vendar ji zagotovim, da se bo ga. Bolčina znala braniti, ona pa se nenadoma zdrzne in se požene v dir za nečim nagravžnim, direktno v našo stolpnico in pri tem steče direktno čez lužo in zdaj bodo njene bež hlače umazane škoda. Jaz pa zmignem z rameni in jo opazim kako stoji na hodniku z zgubljenim izrazom na obrazu.
,,Šel je v dvigalo.,, zajamra, ko me opazi, jaz pa ji naklonim sočuten pogled in rečem: ,, Morda ne bo znal ven?,,
V odgovor mi samo pihne čez nos in ko dvigalo dejansko končno blagovoli priti je prazno in gumbi so nekoliko spraskani. ,,Verjetno je izstopil v kleti, radi imajo temo.,, zagodrnja in me poprosi, da če bi se dalo in vidim sledi prask na hodnikih naj pokličem njo, da mi da številko in za boga milega naj ne poskušam česa s svojim lokom. Zaradi njenega preganjanja za sosedo, se zdaj jaz preganjam z nečim nagravžnim, a edine sledi opazim pri nadstropju morilca zajcev in veveric in še te nakazujejo, da je stvar pobegnila nazaj v dvigalo. Seveda pa jo obvestim, ker vsak detajl je pomemben, ona pa samo odvrne, da naj se ne mučim več, ker da je definitivno v kleti. Pa seveda se bom mučila naša klet je, če odpreš napačno omaro prava past za zemeljske plazove, da ne omenjam tistega majhnega jaška na koncu, vsaj enkrat je notri padel otrok in ga je bilo treba spravljat ven z psihologom in jamarji. Ko se znajdem v naši kleti je vse temno, kot v rogu, kako Flavija sploh, kaj vidi tu? Pretipavam se do svoje omarice, tipam hladno železo in les, ki se na nekaterih mestih komaj drži. Ter pazim, da se ne bi spotaknila v kakšen kup na tleh, ko se zaletim v nekaj trdega za kar ugotovim, da je napeto telo, katere roka bo v naslednji sekundi naredila največjo napako.
,, Ne!,, siknem in roka se ustavi, a v naslednjem trenutku začutim nekaj hladnega, ki se zabije v moje prsi.
,, Ne odpiraj omaric, razen če želiš brezplačni pogreb.,, rečem z umirjenim glasom in opazim, da se njene svetlo modre oči jezno žarijo.
,, Kaj počnete tu?!,, mi zasika nazaj, jaz pa zmignem z rameni, ker nimam več ničesar hladnega, kar se zabija in pristavim: ,, Pomagam Vam.,,
V odgovor mi zavzdihne in zmaje z glavo ter z roko pred mojim nosom samo nakaže naj počakam tam. Z korakom je ne vidim več, razen leska njenih oči, ne slišim niti njenih korakov. Vem pa, da se oddaljuje, ker ne slišim več njenega dihanja, že pomisli, da bi jo posvarila pred jaškom, ko zaznam, da se je ulegla. Nekaj časa je vse tiho, še preveč nenadoma pa zaslišim glasno škrebljanje in v naslednjem trenutku sledi glasen pok, ki pošteno strese majhni kletni prostor, sledi mu pa še glasen štrbunk in nenadoma me oslepijo luči. V slepeči svetlobi opazim Flavijo umazano od tal, z puško, ki ji visi na hrbtu in ona meni prepoveduje lok, pomislim, ko vidim, da je prižgal vžigalice in jih nonšalantno zagnala v jašek.
,,Nasvidenje štrped. ,, zaslišim.
Šele čez nekaj trenutkom me opazi in reče: ,, Imam dovoljenje, ne skrbet. ,,
Kaj pa mene briga njeno dovoljenje, pogledam jo in rečem: ,,Kje ste pa štrpeda iztaknili, nesrečo prinaša!,,
V odgovor se mi zasmeji: ,, Heh stare bajke, samo zato, ker se preganjajo po jamah in so grdi. ,, pogleda me in doda: ,,Črne mačke jo menda tudi, veste.,,
Saj ima logiko ampak zakaj bi ji kdo poslal, tega grdavsa bi ji poslal belega, čeprav te so menda redki, ko svina, ampak glede na njeno dovoljenje ne vem, če bi hotela, da bi ga prejela.
Ona pa nadaljuje s pojasnjevanjem: ,, Hannelore mi ga je poslala, da bi vadila nagačenje in malo razgibala svoje lovske spretnosti. ,, z obžalujočim pogledom se ozre proti jašku, ter reče: ,, No ja s tem ne bo nič očitno. Hannelore se mora posloviti od novega okrasja. ,,
Zasmili se mi, še posebej zaradi okusa za notranjo opremo njene pošiljateljice, zato ji omenim: ,, Vsak mesec moram preganjati srako iz zračnika, lepša je od vašega Štrpeda.,,
:black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square:
Upam, da vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je tudi dobrodošla.:sparkling_heart: