Hej po dolgem času spet nov del. Hvala vsem ki berete in obljubm da vam ne bo žal. Oki zdaj pa na zgodbo :)

<3

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Bil je lep pozno poletni dan. Sedem sem na verandi in vneto gledal v nebo. Nebo je bilo polno oblačkov čudne oblike. V njih sem lahko videl telefon, letalo in srce. Vedno ko gledam v nebo razmišljam dve stvari. Prva je ali še kdo zdaj v tem trenutku gleda v to isto nebo kot jaz in dve ali me kdo gleda tam zgoraj iz tega širnega neba. Ves čas se morem ukvarjati s temi težkimi mislimi, ker se jih nikakor ne morem otresti. Vroče je za znoreti in če bi bil iz ledu bi se že zdavnaj stopil. Na verandu čakam že kakših 45 minut. No vsaj tako se mi zdei v resnici je minilo komaj 10 minut. Čakam, da se bodo moji prijatelji končno prišli pome. Danes namreč gremo na plažo. Plaža mi oddaja nekakšen tako poseben občutek. Kot, da bi se vsakič ob njeni bližini na novo rodil. Preprosto čarobna je. Po drugi strani pa me morje odbija. Vedno me je bio strah kaj je v njem. Vedno sem se bla, da bo samo nekaj skočilo iz njega in me napadlo. Na vse zadnje ves čas slišim kako večino morja ni raziskanega. Pri teh globakih mislim zaslišim naenkrat močen zvok torblje, zaradi katera kar treznem. Počutim se, kot da bi me nekdo vdaril z nevidno roko. Zvok torblje mi še vedno bije v moji glavi. Ozrem se na cesto, da bi videl kaj je bilo to. In zavem se, da to ni bil noben drug kot avto Lina. Prvo na kaj pomsilim je seveda na to, da so končno prišli. Takoj za tem pa se mi poraja misel o tem, da je Lin očitno uspel popravigti trobljo. Čez par sekund se žem avto ustavi pred mojo hišo na kar se odpre zadnjo okno. Ko se odpre skozi pokuka Kirin. Proti meni zakriči naj se spravim že z verande, ker me ne bodo čakali ves dan. Zaženem se proti avtu, ko me tik ob avtu Kirin ustavi. Najprej se mi niti ne sanja zakaj me je ustavila, saj sem oblečen okej in počesal sem si lase. Nato pa le pade v glasen smeh in skozi njega zakliče:'' Hej bučman pozabil si torbo kako pa se misliš kopat brez torbe?,, Z grozo se zavem, da sem seveda pozabil svojo torbo na verandi. Zaženem se spet proti verandi in poberem torbo ter odbrzim proti avtu. Hitro se spravim na sprenji sedež proti Lina. Ta se skloni k meni in me nežno poljubi na lice. Malo zardim in želim si le reči rad te imam vendar od rahlega presenečenja ne morem govoriti. Nato končno odpeljemo z dovoza.

Nov del kmalu