In tukaj je že nov del! Uživajte v branju in veliko mi bi pomenilo če stisnete lajk in komentar (če vam je všeč)


3. del
PO POUKU
Izvedeti moram kaj je bilo takrat narobe z Erikom. Da takole napada učiteljico … Saj je tečna in vse, a jaz si takšnega prvega vtisa ne bi mogla privoščiti. Mogoče pa hoče le vzbuditi pozornost, ker je nov. Mogoče hoče le prijatelje … Kmalu zaradi moje sošolke Tie ugotovim da …
»Spet razmišljaš naglas!« mi reče z jeznim glasom in začne pospravljati zvezke v torbo. No, to mi gre pri meni najbolj na živce. Podzavestno začnem razmišljati naglas. Ob tej misli (ali besedi, nisem prepričana), tudi jaz začnem pospravljati mizo. Ko tako pomislim, današnji dan sploh ni bil tako grozen, no, če ne štejemo tistega izbruha.
Takrat se spomnim, da moram poiskati Erika.
»Nasvidenje Sabina« še odzdravi učiteljica in zapusti učilnico. Zakaj je pozdravila samo mene? Ozrem se naokoli in vidim da čepim v prazni učilnici. Nikjer nikogar. Vsi so že odšli. Ura kaže točno … 14.05! čez 5 minut imam avtobus! Brez pomisleka, da bi karkoli sploh še lahko šlo narobe, stečem skozi vrata učilnice, kjer še vidim učiteljico kako se pogovarja z Pavletom (najbrž zaradi tistega danes) in odhitim do avtobusne postaje. Postaja je tik pred šolo in avtobus je že pripeljal. Kar me noge nesejo stečem do vrat avtobusa na kar začutim … O, ne, kje je moja torba?! Nič teže ne čutim na ramenih in tako, jaz raztresenka ugotovim, da sem torbo pozabila v učilnici. Super! In kaj naj zdaj?! Glede na to kako sem bila hitra na 60m, dvomim da mi bo uspelo pravočasno priti v razred in še nazaj. Preden bus spelje! Poženem se v smer šole in veter mi piha v lase … ok, pavza. Govorim kot kakšen junak v filmu, a tole še zdaleč ni noben film. Tole je le nakladanje 12letnice, ki le še čaka da se ji svet dokončno podre. Kako sem že prešla na to temo? Usedem se na tla in začnem razmišljati. Kaj sem hotela narediti? No, pri meni je slabost, da imam spomin kot … Aja, torba! Ne, ne, ne, nimam spomina kot torba, ampak sem pozabila … Okej, pustimo zdaj to. Kar se da hitro odtečem do najvišjega nadstropja v učilnico (ali se samo meni zdi, ali bom res pridobila veliko kondicije). Vstopim v razred, kjer se mi odvali kamen od srca. Torba še vedno čepi v kotu sobe in čaka da jo pride lastnik iskat. Če bom tako nadaljevala, mi bo torba že ušla! Ne znam se zbrati in ob tem pozabim na milijon stvari … In zdaj sem pozabila, da me zunaj čaka avtobus. Tokrat malo bolj počasi stečem (kolikokrat sem že uporabila to besedo?) do postaje. Ravno še vidim senco avtobusa, ki izgine v sosednjo ulico. Neeeeee! Zakaj?! Zakaj?! Okej, dovolj dramatiziranja. Po kratkem premisleku sklenem, da bo pač treba peš. Juhej! :/
KO SEM PREHODILA ŽE POLOVICO POTI, PA SE MI NE DA VEČ
Ravno 'bluzim' po najstarejši ulici v mestu. Aja, saj res, živim v Ljubljani. Toliko nakladam, pa vam še povedala nisem kje se zgodba odvija. Zdaj veste. V največjem slovenskem mestu.
Ulica je umazana in vse hiše tam so podrte. Res ne maram hoditi tu, a to je najkrajša pot do doma (lahko bi šla tudi čez mačji park, a vam že ime pove da … ne). Počasi se mi dozdeva, da vas že malo dolgočasim s tem svojim dolgovezenjem, a drugega ne znam. Pač nisem rojena pripovedovalka. In tako se odločim, da grem vaditi svoje pripovedovalske spretnosti.
»Ulica po kateri hodim je mračna, temna (čakaj, ni to isto?) in v njej ni žive duše (razen mene in Erika). Čakaj, Erik?«
»Sabina! Kaj delaš tukaj?!« reče malo prestrašeno in malo v zadregi. Nekaj čudnega je na njem.
»Isto bi lahko jaz vprašala tebe« mu zabrusim nazaj. To taktiko sem videla v filmih in običajno deluje.
»Emm … Amm …« se poskusa izmotati ven. Ne, ne bom ga odnehala zasliševati. Kaj dela v najbolj mračnem kotičku Ljubljane? To skrivnost bom razvozlana, pa če ne zlepa pa zgrda.
»No?« vprašam po zelooo dolgi pavzi.
»Emm … Sabina moraš iti« reče in spremeni temo. Saj mi še odgovoril ni!
»Zakaj? Zakaj pa mi ne odgovoriš?« še vedno silim vanj.
»Poglej Sabina, odšla boš. Zdaj!« se ne vda. Misli da mi bo ukazoval? Hahaha, pa kaj še! Smo spet v srednjem veku, kjer moški ukazujejo ženskam (ah, grozni časi)?!
»Ne! In ne boš mi ukazoval!« se mu postavim po robu. Takrat stopi pred mene in me z veliko silo odrine stran. Tam nekam 10 metrov stran sem padla.
»Si pa močen« ga pohvalim in se zasmejim, da poskušam skriti bolečino, ki mi jo je storil.
»Poglej Sabina, oprosti. Nisem hotel, samo …« takrat se njegove zelene oči povečajo in postanejo bolj zelene. Tega se na prvi pogled seveda ne vidi, a ker jem ogromno korenčka sem to takoj opazila.
»Sabina prosim, pojdi!« še enkrat zakriči in vidim kako se zvija od muk. Vsa prestrašena stečem po ulici naprej in se ne obrnem več nazaj.

To je bilo to :)
Vaša dg