Olaa! Tukaj je že nov del Legende o zmaju! Upam, da vam bo všeč! Zeloo bom vesela kakršnegakoli lajka in komentarja. Ta del pa je posebno namenjen Super Sister, ki spremlja mojo zgodbo in jo komentira (ss, upam da boš videla tole in še nisi odšla).
Ly all!

4. del

DOMA

»Mami, doma sem!« rečem še vedno v šoku zaradi tistega prej. Mami odzdravi, jaz pa se grem malo osvežit v kopalnico. Moj obraz je bled, kot Sneguljčin in moji rjavi lasje razkuštrani, da izgledam kot kaka pošast.

Zavijem se v posteljno deko in pogled zazrem skozi okno. Moje misli so prazne, zdaj ni nič več tistega nakladanja, katerega ste bili vajeni, kajti jaz … Ne vem več kaj se dogaja. Ko sem se danes zbudila sem le čakala na spet en dolgočasen dan, zdaj pa … Se je moje življenje spremenilo. Zaradi Erika! On je kriv, da sem prišla domov čisto v šoku! Ampak, ko tako pomislim, sploh ne vem kaj se mu je zgodilo.

Moje okno kaže točno na tisto temačno ljubljansko ulico. Do ulice vodi kamnit most z zelenimi zmaji na njem. Ni tak kot zmajski most. Ne obdaja ga tista veličina, ki jo vidiš pri 'pravem' mostu. Je le nekakšen ponaredek iz davnih časov. Ko so še verjeli v zmaje. Ko so mislili, da se ob času vsak kamniti zmaj zbudi in poleti v nebo. Takrat so ljudje verjeli v marsikaj. Ne tako kot danes, ko vemo da so zmaji in vile in čarovnice le mit.

Moj mir zmoti zelena iskrica, ki prileti iz središča temne ulice. Spet kdo tam spušča rakete?! Saj ni novo leto! Iskrica se razblini točno nad mostom in prah poleti po vseh kamnitih zmajih. Takrat opazim na mostu, enega zmaja več. Kaj? Kako? Še pred sekundo ga ni bilo tam! Prisežem! Pomanem si oči, misleč, da imam le privide. Ampak ne. Še vedno je tam. Primem se za glavo če imam slučajno vročino. Ne, zdrava sem. Nočem se več ukvarjati s tem in se grem raje učit.

Iz puščice izvlečem listek na katerem piše: esej o zmajih, nujno! Ups, čisto sem pozabila! Pa še poslušala nisem pri pouku! Kaj naj?! Na mizi vidim računalnik in takoj dobim preblisk. Stric google ve vse! No, ne vsega. Ne ve kaj sem danes jedla za zajtrk. Ali pač? In jaz moram seveda takoj vse preveriti. V google vtipkam: kaj sem danes jedla za zajtrk?, ven pa mi vrže objave z naslovom: 10 naj. idej za zajtrk, zdrav zajtrk … Tako se utopim v iskanje nepomembnih reči na googlu.

»Sabina, večerja!« čez čas zaslišim glas mame. Že? Koliko časa sem porabila? Ura je že 8 zvečer! Hitro pograbim vse moje zapiske: Naslov-zmaj, in stečem v kuhinjo na testenine. Mmmm, v paradižnikovi omaki. Njam! Ali tudi vas ta omaka spominja na kri? Ali ima okus po krvi? Nep! Sem jo že polizala iz radovednosti in lahko vam povem, da si okusa nista niti malo podobna. Posrkam rezance (ja, posrkam) in se odpravim delat referat naprej.

NEKAJ ČASA KASNEJE

Nekdo potrka na moja vrata.

»Vlomilci?« čisto ponesreči rečem. Zaspana sem že tako zelo, da bi lahko rjuho zamenjala za rotvajlerja. Oči mi kar same skupaj lezejo.

»Ne, tvoja mama. Spat pojdi.« Mogoče ima prav. Verjetno bi bilo res bolje nadaljevati jutri. Uredim si zapiske in jih še enkrat preletim.

»Bla bla zmaji, bla bla ogenj …« si berem naglas. »Zmajeve lastnosti: se hitro razjezi, je močan, zelena koža, zelene oči …« čakaj, kaj?! Mojo pozornost pritegnejo lastnosti, ki sem jih zdaj prebrala. Še enkrat si vse zamrmram v glavi ter povežem skupaj. O moj bog! Ali … ali … ali je … Pogoltnem cmok v grlu. Erik zmaj?!

To je to!
Vaša dg