In tukaj je nov delllll!!! Upam, da vam bo všeč in neskončno bom hvaležna lajkov in komentarjev. Hvala vsem mojih bralcem! In ta je posvečen...... Lexi7! Hvala!

5. del

Ne, ne more biti! Zmaji NE obstajajo. So le mit! Joj, Sabina, kaj pa govoriš?! Tele misli raje opustim, saj sem izgleda že zelo zaspana. Ga bom podrobneje preučila jutri. Tako se moje misli končajo in jaz utonem v globok spanec.

ZJUTRAJ

»Jutro jaz!« sama sebe pozdravim. To je moj uradni jutranji pozdrav. Od vedno! Vem, čudna sem, a kaj moremo. Na mizi vidim liste: zmaj. Na prvo kar ob tem pomislim je zmajski most. Ozrem se čez okno in tam … ni zmaja! Kaj!? Moje misli so zmedene. Včeraj je bil tam! Videla sem ga! Ne, nisem imela prividov!

Tako se še nekaj časa kregam s svojimi mislimi, ko vstopi mama.

»Ljubica, v šolo bo treba.« Pokimam ji in grem. Zunaj avtobus še ni speljal. Še sreča. Res si ne bi mogla spet privoščiti zamude v šolo. Najbrž se sprašujete: kdaj si pa zamudila? No, bilo je nekega lepega dne …

PETNAJST MINUT KASNEJE

In tako sem zamudila … Prosim ne recite, da sem spet nakladala. Nič si ne morem. Takšna pač sem in če me zaradi tega sovražite pač nehajte brati tole zgodbo in brskajte naprej, če najdete kaj bolj zanimivega. Ne? No, ne recite da vas nisem opozorila.

»Sabina?« zaslišim Erika. (Spet) se ustrašim, ker se kar od nekje prikrade.

»Ravno sem hotela govoriti s tabo« rečem tiho in pogledam, če kdo posluša. Nihče. Vsi so že odšli v razred, le še midva stojiva pred šolo.

»Najprej jaz« me prehiti in začne razlagati »Oprosti za včeraj. Ne vem kaj me je pičilo.« v obraz se mu vidi da laže. To vem!

»Vem kdo si, Erik« rečem kot kakšen detektiv v filmu. Njegov obraz postane prestrašen in ne ve kam bi zbežal. Kot miš ko jo ulovi mačka v past. Išče rešilno bilko, da bi pobegnila in se izognila kočljivi situaciji. Ravno takrat pa se mu nasmehne sreča.

»Sabina, Erik, v učilnico!« nama zakriči učiteljica skozi okno našega razreda. Takoj zagrabi priložnost in steče skozi vrata in po stopnicah.

PO POUKU

Zdaj se mi pa ne bo izmazal. VSE lastnosti kažejo da je zmaj, ampak je pa tudi res, da imam jaz bujno domišljijo in vse povežem kot detektiv. 99% ni zmaj, 1% pa je. Ker … zmaji ne obstajajo … Kajne? Te misli spravim v najbolj skrit kotiček v možganih in si rečem: Če ni zmaj, pa ima gotovo drugo skrivnost, ki pojasni njegovo vedenje. Zagotovo.

Čez približno 5 minut zagledam postavo, ki prihiti iz šole in se poskuša zliti z valom učencev, ki zdaj že veselo hodijo in si mrmrajo med sabo. Z eno besedo: KAOS! In kdo drug bi to bil, če ne Erik? Prepoznam njegove zelene oči v množici in temne lase, ki mingljajo iz kupa učencev.

»Erik!« zakričim in se znajdem v neprijetni situaciji. Vsi pogledi se uperijo vame kot da sem nek gangster, ki vstopi v zahodnjaški bar. To je eden najbolj neprijetnih trenutkov EVER! Poveznem si kapuco čez glavo in usmerim pogled v tla. Samo naj pogledajo stran, samo naj pogledajo stran …

»Sabina, prej ti nisem odgovoril …« slišim Erikov glas blizu mene. Spet pogledam navzgor in poslušam dalje. »Ja, mislim da veš kdo sem, ker … Sem pričakoval da se bo kmalu razvedelo …« Malo zmedeno ga pogledam, češ, kaj pa govori, a sama sem še predobro vedela o čem teče pogovor.

»Torej si …« še nisem uspela dokončati stavka ko mi je s prstom prekril usta.

»Ne tukaj. Preveč tvegano.« to je rekel s takim tonom glasu, kot ga uporabljajo kriminalci. Jaz sem mu samo prikimala in on me je povlekel za roko.

»Kam greva?« ga vprašam in se mu zazrem v zelene oči, kjer so se zenice vedno večale in postajale špičaste oblike.

»Tam kjer si izvedela« še reče in mi pokaže v željeno smer.



Povejte če so deli prekratki. Lep dan še naprej
Dg