Aloha! Upam, da vam bo nov del všeč in boste uživali v branju. Neskončno bom hvaležna kakšnega lajkca in komentarja:kissing_heart:. Ta del ppa je namenjen ..... Pomaranči1! Hvala za vse tvoje prijazne komentarje:kissing_heart::kissing_heart:

7. del

KAJ! SE! DOGAJA?! Ozrem se po svoji roki. Cela je zelena in nohti so se mi strašansko povečali.
"E .. E .. Erik?... Sem ..." Rečem šokirano in si ogledujem svojo roko.
Molče prikima. Brez da bi se zavedala da ne diham, nadaljujem.
"Kako?" Dušiti me začne in kmalu se spomnim da je treba za preživetje dihati. Zajamem globoko sapo in si spet pogledam roko. Nato še nogo. Postala sem lepa svetlo zelena zmajevka! Saj ne, da je bila to moja odločitev! Če bi bilo po moje bi mu tiste njegove zmajevske moči kar pustila. Naj jih ima!
"Vem kaj si misliš, in ne, nisem hotel da to postaneš še ti." Ali lahko bere misli?
"Ne, ne morem brati misli." Reče in se ugrizne v jezik.
"To bom vzela kot ja." Se zasmejim in spet pogledam roko. Prekrita je z lepimi bleščečimi luskami. V tej mračni in zatohli ulici ni nikogar. Le midva. Zdaj vem zakaj živi tukaj. To je najbolj varen kraj od vseh. Tukaj ga res ne bodo našli. Svoj dolg zmajski nos uperim naprej. Nekaj voham! Wow, ta stvar pa res deluje. Vonj postaja vse močnejši. Kot bi se mi približevala četa ... ljudi!
"Erik od tu morava!" Zakričim šepetaje in ga stresam za ramena. Nič. Le stoji pri miru in gleda v daljavo. Takrat že zaslišim korake. Trde in težke. Približujejo se nama!
"Erik, prosim!" Ga še vedno skušam spametovati. Me ignorira? Tokrat se na njegovem obrazu prikaže skoraj neviden nasmešek. Kaj se mu zdi smešno?! To, da naju bodo zdaj zdaj našli!? Ne bi smela steči za njim. Zdaj se mi je življenje dobesedno obrnilo na glavo. Koraki pa prihajajo vse bližje. Ko že želim zbežati (brez Erika, seveda), zaslišim prhutanje kril.
"Končno!" Se iz neznanega razloga razveseli Erik. Bitja so vedno bližje. Čakaj? Ali so to ... Zmaji? Veličastna bitja se nama približujejo. Nekateri po tleh, drugi po zraku. Vsak drugačne barve. Kot mavrica.
"Erik, kdo so to?" Rečem zmedeno in si ogledujem vsakega posebaj.
"To so zadnji preživeli zmaji." Pravi presrečen kot da je videl svojega dojenčka v porodnišnici.
Zmajev je bilo kar nekaj. Vsaj 20. Ampak, kaj počnejo tukaj? Erik mi je seveda spet prebral misli in v hipu odgovoril:
"Ko sem bil star 200 let ..."
"Čakaj 200?!" Ga prekinem in si ga ogledujem. Ne, ne izgleda star 200.
"Ja, 200. Pri zmajih je 100 let, tako kot pri vas 1 leto. Torej ... Ko sem bil star 200 let, je naš svet pregorel." Med njegovo razlago zmajev kar ne morem nehati gledati. "Zaradi premočnega izbruha vulkanov je uničilo celo podzemlje."
Spomnim se da smo se v šoli res učili o nekakšnem izbruhu pred 1000 leti. Vedela sem da mi je prebral misli, a je še vseeno nadaljeval: "Zmaji smo za preživetje morali pobegniti na kopno. Na Zemljo." S počasnim izdihom je nadaljeval "Na žalost nismo preživeli vsi." Do njega je stopil star zmaj in ga objel. "Moji starši in sestra." Je Erik rekel ko je potočil nekaj solz.
Žalovaje zanj sem ga še jaz objela. Ne vem kaj me je pičilo, ampak sem ga. Mislim da je to res potreboval. Ko je bilo konec tega kar nekaj minutnega trenutka, je še rekel:
"Tako zdaj že 1000 let živimo na Zemlji."
Ob misli, kaj vse so morali preživeti, me je zmrazilo. Jaz živim šele 12 let, on pa 12 stoletij. In vse kar sem doživela jaz, se ne more kosati z njegovim.
Zmaji so odšli v podrte hiše, le jaz in Erik sva ostala zunaj. Tako sva nekaj časa še sedela ko so se na nebu prikazale prve zvezde. Ena za drugo so začele osvetljevati nočno nebo.
"Hvala ... hvala ..." kar ni mogel izustiti. Obrnem se k njemu in čakam kaj ima za povedati. "Hvala, ker si moja prijateljica." Končno reče. Pa imam le prijatelja. Čeprav zmaja, ki je hkrati star več kot tisoč let :)
Po nekaj urah takega sedenja se spomnim.
"O, ne, morala bi biti doma!" Hitro se poberem in ko že želim steči ... aja, saj res, zmaj sem. Erik mi spet prebere misli in trenutek za tem se spet spremenim v človeka.
"Kako ..."
"Ti jutri pojasnim." Pomežikne in mi pokaže pravo pot domov.

DOMA

"Sabina, kje si bila?!" Me okara mama.
"Samo, s prijatelji sem se družila." Se na nek način zlažem.
"Aha ... No, pojdi se umit, zelo smrdiš." Se zgabi in pokrije nos.
Sama pri sebi pa si mislim: Jah, če tudi smrdim, se je izplačalo ;)

Vaša dg