Hej! Vem, da dolgo ni bilo novega dela, ampak zdaj je tukaj za vas, toplo postrežen.
Posvečen pa je vsem mojim bralcem :)
Upam, da vam bo všeč in boste uživali v branju ter mogoče lajkali ali komentirali ;)

8. Del



Današnje sanje so bile res čudne. Najbolj do zdaj, čeprav se meni vedno godi nekaj čudnega. Na začetku sem jahala temno zelenega zmaja. Potem pa je ta dobil Erikovo glavo! Nato mi je nekaj govoril, ampak sem že padla iz njega. Padla sem na streho od hiše in se še sama spremenila v zmaja z izjemo moje glave, ki je bila še vedno moja. Prišel je Erik in v naslednjem trenutku sva že pekla na žaru. Peči sva dala pečeno meso in se je 'speklo' v surovo. Tega sva pojedla in POK!, sanj je bilo konec. Če pa to niso nenavadne sanje … A zdaj že sama težko razločim kaj je nenavadno in kaj nekaj popolnoma vsakdanjega.

Uro kasneje mi mama pove, da bomo pekli na žaru. Resno?! Rekla je, naj povabim prijatelje.

»Saj jih nimam.« Ji zabrusim nazaj. Počasi se umakne notri. Nisem ji hotela povedati za Erika. Potem bi me spraševala o njem in jaz bi lahko ponesreči bleknila, da je zmaj. Ampak bi me najbrž le poslala v norišnico.

»Sabina, pripravi ražniče!« zavpije oči. Stečem v kuhinjo kjer vzamem meso na nabodalih – ražniči – in jih postavim na žar.

DVE URI KASNEJE

»Zakaj ražniči še niso pripravljeni!?« zakričim v kuhinjo in se primem za želodec.

»Potrebujejo čas!« nazaj pove oči.

»Ja, ampak delajo se že dve uri!« Takoj priteče na vrt in pogleda žar. Nasmehne se mi.

»Mogoče zato, ker nisi prižgala žara.« Ups, kako naj bi jaz to vedela. In me čaka še ena ura čakanja, med katero mi bo najbrž razneslo želodec.

Po sobotskem – vem, da to ni izraz – kosilu, se odpravimo na dolg sprehod. Vijugamo med ljubljanskimi ulicami in se ustavimo na sladoledu v kavarni Dolhuš. Boljšega popoldneva si ne bi mogla želeti.

Ko se vrnemo domov, na verandi zagledam postavo.

»Dober dan!« pozdravi oči že na daleč, in postava se zdrzne. Je to … Erik? Bližje ko smo, bolj ga vidim in ja, izkaže se, da je Erik.

»Dober dan, prišel sem po Sabino.« O moj bog. A je rabil to tako povedati? Zdaj me bosta starša zagotovo začudeno pogledala in me spraševala vse mogoče. Tako se tudi zgodi.

»Nisi nama povedala, da imaš prijatelja.« se nasmehne oči.

»Ali pa fanta.« doda mami in se namuza. Nič ne rečem, le strogo jo pogledam. Kaj si pa misli!? Da bo njuna zasanjana hčerka imela fanta? Saj sem tako nora, da me noben ne bi hotel.

»Ne ne, samo prijatelja.« prijazno dopove Erik, a v njegovih očeh se vidi kanček jeze. To mami začuti.

»Grem jaz pripravit kavo.« se izmuzne skozi vrata.

»A je nisi ravnokar pila!?« ugovarja oči in gre za njo v hišo. Z Erikom še nekaj časa stojiva tam in gledava skozi vrata. Vidi se, da nama je obema nerodno zaradi maminih besed.

»Greva?« predlaga. »Veliko ti imam za razložiti.« pomežikne mi in odhopsava v temačno ulico. Ja, odhopsava ;)


Vem, da je bil ta del malo krajši in dolgočasen, ampak vseeno upam, da ste prebrali! :))))

Vaša dg:two_hearts: