Jupii! Ljubilejni 10. del
Hvala za vse komentarje in lajke, sledi pa seveda nov del

Lily
Katie je opazila določene podobnosti med razhodom mene, nje in mlajše prijateljice Natalie. Ampak zdaj imava precej pomembnejše skrbi, saj smo cilj udejanljanja zgrešile za nekaj kilometrov. Kar je bilo slabo. Celo zelo slabo. A vseeno, zdaj sva bili bližje Nataliini hiši. Vseeno bi peš do vasi rabili dve do tri ure. Kaj, v bunkeljski šoli sem bila v razredu najboljša v matematiki. In slovenščini. In vsem drugem. A pustimo zdaj to.
"Lily," reče Katie, "morava se izdejaniti bližje vasi."
"Ja, saj vem. Bolje se osredotočiva, mogoče bo tudi zato lažje, ker sva samo dve."
"Dobro. Štejeva do tri?"
"Dajva."
"Ena.."
.."Dve.."
"...TRI!"
Zasukava se in občutek zdaj ni več tako grozen kot prvič. Pristaneva prev nasredi vasi.

Katie
Odložili sva Natalie, a zdaj sva imeli drugo težavo. Nisva bili v vasi, natančneje na mestu. kjer se začne kolovoz do naše hiše.
Odločiva se, da se bova izdejanili.
"Torej, izmenično štejva do tri", reče Lily.
"Ena.."
.."Dve.."
"...TRI!"
Že prej sva se prijeli za roke. Le obrneva se in s pridušenim pokom izgineva. Tokrat mi prijateljičine roke ne vleče iz prijema. Pristaneva na trgu. Prek streh se vleče jutranja meglica. Vsi še spijo.
"Uspelo nama je" se razveseli Lily.
"Ja, amak zdaj naju čaka še zelooo dolga pot do naše hiše."
Tako hodiva, a Lily nima veliko potrpjlenja. Sredi enega večjih klancev besno zavpije:
"Saj sva čarovnici! Ne bom več hodila! Noge me bolijo."
"Prav, se pa izdejaniva."
Tako tudi narediva. Pristaneva pod manjšim gričem. Na njem stoji trdnjavi podobna okrogla hiša. A nekaj je zelo narobe. Od nje se sliši vpitje, pliski in kar naenkrat se zruši pol stropa.