Hojla! Po zelo dolgem času tukaj spet nov del. Sem na počitnicah in resnično nimam časa iti na računalnik in napisati zgodbe. Ampak danes je tukaj.
Hvala vsem mojim bralcem, ki zgodbo spremljate in komentirate. To mi res veliko pomeni.
No pa uživajte v branju.

Danes se zbudim že ob 5.00. To ni v moji navadi. Popolnoma iz mojih okvirjev. Ponavadi spim najmanj 7 ur, danes pa nisem spala skoraj nič. Kakšne 3 ure mogoče. Absurdno. Ampak včeraj sem imela zmenek z mojo glavo in mislimi. Prejšnji večer se je zdel nemogoč. Sanje. Ampak danes sem se zbudila in vsega se spomnim do potankosti natančno zato ni mogoče, da bi bilo to samo v moji glavi. Poleg tega sem imela tisoč in eno vprašanje o Jamesu. Celo noč sem razmišljala o tem jutru. Kaj se bo zgodilo na skali. Se bo sploh spomnil name? Kaj se bova pogovarjala?
Stresem glavo in preženem čudne misli. Dovolj sanjarjenja. Danes bom pred skalami šla še na lahen sprehodek ob morju. Moram si zbistriti misli.
Oblečem se v isto oblekico kot včeraj. Preprosto, lepo in popolno za mojo postavo. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo bila kdaj tako všeč kot zdaj. Še pol ure do najinega srečanja.
Sprehod po plaži ti res prežene vse misli iz glave. Je sproščujoč in miren. Rahli in mirni valovi, ki udarjajo ob obalo so skoraj neslišni. Edini glasovi naokoli so galebi, ki se na vsake toliko časa oglasijo v mirno jutro. Sonce se ravno pripravja, da se povzpnena nebo in začne nov dan. Medtem razmišljam tudi o čem drugem. Ne samo o Kevinu in prihajajočih dogodkih. Moja glava je polna vsega. Šole, prijateljev, novega šolskega leta, knjig, filmov, telefona... Morski zrak ti res zbistri misli. Razmišljam tudi o tem, kako se je vse v moji glavi od včerajšnjega večera spremenilo. Okolico dojemam drugače kot sem jo prej, moje navade se bodo očitno zdaj spremenile. Še nekaj časa tiho hodim po kamnih, potem pa pogledam na uro. 6.10! Zamudila bom. Hitro spremenim smer hoje in se odpravim k skalam. Ne hodim ne prepočasi ne prehitro saj si hočem misli še enkrat očistiti in prezračiti. Prispem do skal in se odpravim na prostor, kjer sem sedela včeraj. Njega še ni...
˝Prišel bo, prišel bo, prišel bo. Ni pozabil, ni pozabil, ni pozabil. Prišel bo, prišel bo,˝ mi razbija v glavi. Minejo tri minute, mine pet minut, mine deset minut... Njega še vedno od nikjer. Je res pozabil name? Je res pozabil, da mora biti tukaj?
Potem se prikaže. Vidim ga kako skače po skalah. Oblečen je isto kot včeraj. Kakšno naključje. Potem me zagleda in se nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem. Potem me ogovori:
˝Vidim, da nisi pozabila na najin dogovor, Samantha Morel.˝
˝Jaz? Ti si zamudil vsaj 20 minut, Kevin.˝
˝Ja, ja. Vem, da sem zamudil. Izgubil sem se v mislih in v času. In ko sem pogledal na uro je bila ta že 6.00. Mislim, da sem osvojil osebni rekord v tem kako hitro se lahko oblečem. Velikokrat se mi zgodi, da se kar potopim v misli potem pa me nihče več ne spravi ven.˝
˝Poznam to foro, ja. Meni se to dogaja ves čas. Tudi meni bi se to zgodilo, če bi se zbudila pol ure kasneje kot sem se. Danes sem spala samo približno 3 ure.˝
˝Enako. Ne vem kaj mi je bilo ampak nisem in nisem mogel zaspati.˝
˝Točno tako. Meni se je zgodilo isto. Pa čeprav sem bila utrujena kot že dolgo ne.˝
˝Jap. Mogoče polna luna?˝
˝Kje pa! Polna luna je bila prejšnji vikend, pametnjakovič.˝
˝Uff. Ja. Saj res. Nisem ravno za takšne stvari. Potem pa res ne vem kaj bi lahko bilo.˝
˝Ja, jaz tudi ne. Pa saj ni pomembno. Ne?˝
˝Ne. Res ni. Važno, da sva zdaj tukaj in pika.˝
˝Točno tako. Koliko časa boš še tukaj? Mi bomo do konca meseca.˝
˝Mi tudi. Morje je tako prečudovito. Zjutraj in zvečer je najlepše.˝
˝Se strinjam. Zato tudi hodim sem. Tako je lepo. Čisto te sprosti.˝
˝Ja. Mene tudi. Imaš čas razmisliti o življenju.˝
˝Točno. To je najlepše.˝
˝Ja. Eno vprašanje. Kateri razred si končala?˝
˝9. Ti?˝
˝Tudi. Kam greš naprej?˝
˝Gimnazija. Pa ti?˝
˝Tudi. Tista v Londonu. Živim zwelo blizu nje.˝
˝Kaj? Jaz grem tudi na to. Živimo sicer malo bolj na obrobju mesta ampak... Ne morem verjeti. Kakšno naključje.˝
˝Pa še res,˝ napol v smehu odgovori.
Pogovor je tekel dalje in dalje. A ura je tekla prav tako.
˝Poglej koliko je že ura. Jaz bom morala počasi iti.˝
˝UUU. Ja, jaz tudi. Bolje, da kar grem.˝
˝Hej! Počakaj. Mi daš svojo telefonsko?˝
˝Itak. Se dobiva spet zvečer ob 6.00?˝ je odgovoril medtem ko je iz žepa povlekel listek in svinčnik ter mi napisal telefonsko.
˝Seveda. Zvečer ob 6.00.˝
˝Itak. Se vidiva!˝
˝Se vidiva.˝
Odpravim se nazaj proti mami in očetu.

To je to za danes. Upam, da vam je bil del všeč. Ne pozabite lajkati in komentirati!
Lepo se imejte in veliko se smejte!
pilovka99