Hoj! Kako smo kaj? Jaz sem prav super! Torej, spet je tukaj nov del moje zgodbe. Hvala vsem lajkom in komentarjem. To mi res veliko pomeni! No dovolj nalaganja... Gremo k zgodbi!

Niti slučajno. To ne more biti on. Fant, ki je ravnokar priskakljal mimo in, ki bo mogoče moj sanjski fant? Ne, ne in ne. To ni mogoče. Zdaj je samo še kakšnih 5 metrov stran od mene. In opazi me. Tako je.... Popoln. Zardi. Pa ne samo malo, izgleda kot kuhan rak. Preprosta oblačila, miren, tih, nedolžen izgled. Kot v mojih mislih. Naravnost popoln fant zame. To ni mogoče. Samo sanjam. Samo sanje so. Nikoli se to ne bi zgodilo. A če je res....?
Potem me zelo plašno in tiho ogovori: "Hej! Mhm. Lahko prisedem?"
"Kaj? Kaj?... Aha. Ja. Itak," cela zmedena in prestrašena odgovorim.
"Ooo. Oh. Mhm. Aja. Hvala," še bolj zmeden kot jaz odgovori in prisede k meni. Skala na kateri sedim je daleč najbolj ravna od vseh. Je pa tudi zelo majhna zato sva narazen samo kakšnih pol metra. Še vedno ne dojemam kaj se dogaja. To enostavno ni resnično. Ko ga pogledam od bližje vidim, da je dokaj prestrašen, nekoliko zmeden, živčen, nekoliko napet in še vedno rdeč. Tudi jaz moram izgledati nekoliko tako kot sem opisala njega. Na sebi ima zelo preproste kratke hlače in snežno belo majico. Mislim, da mora biti resnično popoln zame. Potem pa z veliko truda spet spregovori:
"Torej. Mhm. Hej," me ogovori a zelo sramežljivo in živčno. Vidi se, da se je za te tri besede moral zelo potruditi.
"Ja. Mmm. Hej! Smem vprašati? Kako ti je ime?"
"O. Aja. Saj res. Mhm. Ime-mi-je. Mhm. Ja. No. Ime-mi-je...James."
"Samantha."
"Prečudovito ime," odgovori. Vidi se, da ni več tako živčen kot je bil. Nekako se je sprostil a v njegovem glasu je še vedno živčnost.
"Tudi tvoje. Se greva pet najljubših stvari, da se spoznava?"
"Ja. Mislim, da lahko."
"Ok. Torej dajva najljubša knjiga, hrana, družbeno omrežje, citat in..."
"...Film."
"Ja to bo v redu. Kdo bo začel?"
"Lahko ti, če hočeš."
"Ok. Pa začnem. Knjiga bi bila... V bistvu ne vem točno, ker preberem preveč knjig in vse so dobre. Obožujem ljubezenske romane."
"To je bilo pričakovati. Saj vse punce obožujejo to."
"Seveda. Kaj pa drugega," se zasmejim.
"No v redu. Gremo naprej. Naslednja je? Mislim, da je hrana.
"Ja hrana je. No, obožujem sladoled. Po mojem ni človeka, ki bi ga oboževal bolj od mene. Potem družbeno omrežje... Dejansko jih ne maram preveč. Imam jih nekaj ampak jih večino ne uporabljam. Zdi se mi, da bodo zakrinkali svet. Samo še čez ekrane se bomo pogovarjali, zame pa je boljše, če se pogovarjam v živo. Kaj ti misliš glede tega?"
"Jaz. No. Nekako se strinjam s tabo. Družbena omrežja so samo še en dodatni pripomoček, ki nam pomaga pri praktičnosti. Ampak pogovarjanje v živo je veliko bolj pristno."
"Citat potem ne? No moj najljubši je: Prijatelj mora prenašati prijateljeve slabosti."
"Globoko," reče.
"Itak. Potem pa še film. Hmm. Lahko bi rekla Harry Potter. Ne vem zakaj ampak nekako tako je. Film res ni boljši od knjig ampak nekako so se morali zanj potruditi."
"Seveda. Se strinjam s tabo. Harry Potter premaga vse."
"Haha. Ti si na vrsti."
"Seveda. No. Knjiga. Tudi jaz veliko berem in je tako kot pri tebi. Ne morem se odločit ampak najrajše berem kriminalke."
"Tako kot vsi fantje."
"Seveda. Potem je hrana. Palačinke bi jaz rekel."
"Palačinke so zakon. Sploh če jih narediš sam."
"Se strinjam. Potem družbena omrežja. Dejansko jih ne uporabljam. Nimam nobenega zato tudi ne vem kako je in tudi nočem izvedeti. Potem ostane še film. Tako kot ti obožujem Harry Potterja."
"Pozabil si še citat."
"Aja. Seveda. Ljubezen je ljubezen. Bi jaz rekel."
"Ljubezen je ljubezen. To mi je nekam znano."
"Vsekakor ti je. LGBTQ+ citat je."
"Seveda. Zakaj ti je všeč?"
"No nekaj ti še nisem povedal. Verjetno zaradi tega ne boš več hotela govoriti z mano. Ampak tega sem nekako navajen. No torej. Mhm. Težko je povedati."
"Kar počasi. Nikamor se ne mudi."
"Ja no. Hvala. No. Mhm. Moja starša sta geja. Jaz sem posvojen in... No ja. To je to."
"In zakaj bi moralo to biti pač kaj takega?"
"Ljudje se me zaradi tega izogibajo. Še vedno ne razumejo, da take stvari niso pomembne. Verjetno boš isto rekla ti. Ko to ljudem povem zbežijo stran. Zato tudi nimam veliko prijateljev. No v bistvu jih nimam razen moje najboljše prijateljice Charlotte."
"Ja, no. Mislim, da si zdaj dobil novega prijatelja. Naj ti ga predstavim."
"Res?" je odgovoril in oči so se mu za hipec sekunde kar zasvetlikale.
"Ja. Res. Ime ji je Samantha in nekako sedi pred tabo."
"Resno? Ja no. Ne vem kaj naj rečem. Česa takšnega še nisem doživel."
"Vse je enkrat prvič dragi James. Samo še ena stvar."
"Ja?"
"Samo ne reci, da si ti gej!"
"Kaj? Ne. Niti slučajno. Navaden povprečen fant sem. In nič drugega."
"Še dobro."
Potem pogledam na uro in minilo je že dve uri.
"Mislim, da moram nazaj. Ura je že brutalna!"
"Ja. Mislim, da moram tudi jaz nazaj. Hodiš sem ob isti uri tudi zjutraj?"
"Ja. Vsak dan ob šestih sem tukaj."
"Potem se vidiva jutri! Tudi jaz običajno pridem sem tudi zjutraj."
"Potem se vidiva jutri."
"Se vidiva. Adijo!"
"Adijo!"
Odpravim se nazaj. Še vedno ne dojemam stvari, ki so se pravkar zgodile. Spoznala sem mojega sanjskega fanta. Bomo videli kako bo šlo to naprej. Pridem domov in grem naravnost v posteljo. Takoj vzamem telefon in pišem Daisy. Komaj čakam jutrijšnji dan.

To je to. S temle delom sem presenetila še samo sebe. Res ne vem od kje mi takšne ideje. Ne pozabite lajkati in komentirati! Hvaležna bom vsakega lajka in komentarja.
lp pilovka99