Slikanje je bilo hitro mimo, a meni se je zdelo, kot da sem stala tam celo večnost. Ko so nas razpustili, sem se hotela kar ugrezniti v tla. Moja rdeča lica so me žgala od sramu, še vedno sem čutila, kako se mi roke tresejo. Ampak hkrati... bila sem presrečna. Stala sem poleg njega. Poleg Liam Kingston. In čeprav sem jecljala kot pokvarjen radio, sem se mu predstavila.

Naslednjih nekaj dni sem ga večkrat srečala na hodnikih. Vedno sem naredila, kot da ga ne opazim, čeprav sem ga že zaznala iz drugega nadstropja. Enkrat me je celo pozdravil s tihim: »Hej, Ellie, a ne?«

Tisti »a ne?« mi je odzvanjal v glavi do večera. Vedel je moje ime. Zapomnil si ga je. To je moralo nekaj pomeniti, kajne?

V razredu sem sedela bolj zadaj, on pa bolj spredaj, a vsakič, ko se je obrnil proti tabli, sem si ga na hitro ogledala. Imel je tiste rahlo razmršene rjave lase in temne oči, ki so gledale tako zbrano, da sem se čudila, kako je lahko kdo videti tako... popoln. Ampak nisem si upala narediti koraka. Sem bila le ena izmed mnogih. Navadna punca, ki preveč razmišlja in prehitro zardeva.

Potem pa je prišel petek. Učiteljica za angleščino je rekla, da bomo delali v parih in kar izžrebala listke. Zdelo se mi je, da svet za trenutek obstane, ko sem prebrala svoje ime skupaj z njegovim.

Liam.

Srce mi je podivjalo kot vlak brez zavor. Usedel se je k meni in rekel: »Zdi se mi, da bova super par.« Ne vem, če je mislil kot delovni par, ampak jaz sem si vse interpretirala po svoje.

»J-ja,« sem spet zajecljala, nato pa si v mislih prisegla, da se bom zbrala. Tokrat ne bom tiho kot miška. Tokrat bom pogumna. Pa če me stane vse živce, ki jih imam.