povezava do prejsnega dela :)
https://pil.si/forumi/pisalnica/ljubezen-na-prvi-pogled-4/2


Odložil je svojo beležko na mizo in se z nasmeškom zazrl vame. »A ti je v redu, če začneva s pisanjem zgodbe kar takoj? Imam par idej,« je rekel čisto sproščeno, kot da nisva ravno v najbolj napetem trenutku mojega življenja.

Prikimala sem, čeprav mi je glava delala sto na uro. Nisem niti slišala, katere ideje je predlagal. Samo gledala sem ga, kot da je iz drugega sveta. In potem sem dojela, da strmim vanj kot lunatik. Zmignila sem se in hitro začela listati svoj zvezek, čeprav ni bilo notri čisto nič, kar bi mi koristilo.

»Kaj praviš na zgodbo o dveh prijateljih, ki se znajdeta v skrivnostnem mestu, kjer nihče ne govori?« je predlagal.

»Super,« sem izustila, glas mi je končno bil stabilen, skoraj samozavesten. »Lahko bi eden izmed njiju znal govoriti, pa tega ne bi povedal drugemu. Bi bil nekakšen preobrat.« Presenetila sem samo sebe. Glas mi ni zadrhtel. On pa se je nasmehnil in rekel: »Všeč mi je, Ellie. Zelo izvirno.«

Tisti trenutek sem se prvič v dveh tednih počutila... okej. Kot da mogoče nisem samo neka nesamozavestna punca v senci. Kot da imam kaj za povedati.

Ko sva začela pisati, je napetost med nama začela popuščati. Smejala sva se neumnim predlogom, popravljala eden drugega in skupaj sestavljala prizore, kot da to počneva že leta. Ko sva končala, se je obrnil k meni in rekel: »A veš, da si ful zabavna, ko se sprostiš?«

Srce mi je spet zaigralo tisti znani komad nervoze, a tokrat... me ni več bilo tako strah. Pogledala sem ga naravnost v oči in se nasmehnila. »Mogoče bi se morala večkrat pogovarjat, da me boš videl sproščeno pogosteje.«

Zardel je. On je zardel. In to je bil trenutek, ko sem vedela – morda sem res samo ena Ellie Washington v množici, ampak zanj nisem več nevidna.