3. P O G L A V J E: Zelena svetloba,1. del


Locke nas je odpeljal pred prazno tovarno. Na sprašujte, zakaj, ker tudi jaz ne vem.
»Nekaj moram opraviti,« je rekel in izginil v tovarno. Isabel je zastokala.
»Ko opravimo s to lobanjo, ga bom ubila,« je zamrmrala. »Utaborimo se. Sonce bo zašlo in če Locka kaj poznam, bo prišel nazaj čez veliko časa.« Svoj nahrbtnik je odvrgla na tla in se sesedla obenj. Justin in Joshua sta ji sledila. Obotavljala sem se.
»Locka grem poiskat,« sem zamrmrala.
»Kot želiš. Jaz grem po les.« Justin je spet vstal in izginil v gozdiču. Jaz sem se odpravila do velikih dvokrilnih vrat v tovarno. Bila so zaklenjena z verigo na ključavnico. Prijela sem jo in jo potegnila kakor močno sem mogla. Veriga ni razpadla.
Prav, sem pomislila. Če me ne boš notri spustila na lep način, bo šlo pač na grdo.
Zaprla sem oči in z mislimi zdrsnila do verige. Čutila sem čudno energijo, ki je sevala iz nje. Z mislimi sem jo potegnila. Še enkrat. Še enkrat. Odprla sem oči in veriga je eksplodirala na prafaktorje. Pomislila sem, koliko časa že nisem uporabila magije. Kar dolgo. Morda kakih pet, šest let.

Pobrskala sem po nahrbtniku in našla baterijsko svetilko. Prižgala sem jo. Naredila sem globok vdih in se pripravila na leglo zlobnih duhov ali pošasti. Previdno sem odprla vrata. Vsakič, ko so zaškripala, sem se zdrznila. Desno krilo sem odprla ravno toliko, da sem lahko vstopila.

V soju svetilke sem videla nekaj kar se je zdelo kot ena od dvoran v navadnih tovarnah. Betonske stopnice so vodile v naslednje nadstropje. Delavske mize in ograje je prekrival prah. Ponekod so zrasli tudi mahovi in lišaji. O Locku pa ne duha, ne sluha. Kos lesenih tal pod mojimi nogami je zaškripal. Odskočila sem in pridušeno zakričala. S svetilko sem posvetila v kot. Pajčevine.
»Locke?!« sem zaklicala. Zaslišala sem tih odmev mojega glasu. Posvetila sem v še ena dvokrilna vrata na moji levi. Levo krilo je bilo priprto. Okrog so ležali delci rezstreljene verige. To je pomenilo, da je nekdo bil tu. Ali pa še vedno je. Pogoltnila sem.

Naredila sem korak proti vratom. Tla so zaškripala. Iz zgornjega nadstropja sem zaslišala čudne krike, kot bi nekdo predvajal posnetek glasu kitov, samo z višjimi toni. Še nekrat sem pogoltnila in hitro stekla do vrat. Odprla sem jih in tokrat se nisem zdrznila.

Hodnik pred mano je bil… no, betonast. Stene so bile visoke. Čisto ob stropu so bila majhna okna. Bila je trda tema. Brez svoje svetilke ne bi videla ničesar. Previdno sem hodila naprej. Slišala sem čudne glasove podobne glasnemu zlobnemu pihanju vetra. Pred mano so se prikazale stopnice. S svetilko sem posvetila navzgor, a je bilo stopnišče predolgo, da bi videla vrh.
»Neumen način umiranja,« sem zamrmrala in se odpravila po stopnicah. V soju svetilke sem opazila senco v obliki pošasti. Zakričala sem in posvetila vanjo. Izkazalo se je, da je le kip. Čudno. Kip pošasti v tovarni…
»Lacy,« sem zaslišala šepet, ki je odmeval od sten. Obrnila sem se in posvetila okrog sebe.
»Lacy,« je ponovil glas. »Lacy.«
Na koncu hodnika je zažarela kroglica zelene svetlobe. Zlobne svetlobe. Slišala sem nejasen šepet. Dobila sem kurjo polt. Imela sem občutek, da bi mi nekdo za vrat postavil ledeno mrzlo strupeno kačo.

Moje noge so nehale ubogati. Ponesle so me proti svetlobi. Postala sem utrujena. Hotela sem spati. Spati….
Stresla sem se, da bi zbudila čute. Še vedno sem bila omotična. Moje oči so bile prikovane na svetlobnao krognico. Prazno sem ji sledila. Moje noge so bile majave, kot bi imela kolena iz želatine. Počutila sem se, kot bi bila vsa narejena iz želatine.
Začelo me je zebsti. Tresla sem se. Z rokami sem si objela prsni koš. Čisto sem pozabila, da sem imela okrog pasu zavezano jakno. Bilo me je strah. Vrtelo se mi je. Bila sem zmedena.

Znašla sem se v prazni pisarni. Na pisalni mizi so bili kupi papirja.
Kako sem prišla sem? sem se spraševala. Moja zmedenost je počasi izzvenela. S svetilko sem svetila po sobi. Zelena svetloba se je ustavila nad pisalno mizo. Moji čuti so se zbistrili. Zelena kroglica je pričakujoče čakala nad mizo.
»Mi hočeš nekaj pokazati?« sem vprašala. Približala sem se mizi. Nagnila sem se nadnjo. In potem so papirji izbruhnili.

☆ ☆ ☆
Končno nov del, končno drama<333 Spet sm se mogla mal spravt k pisanju, k sm prej mela vse že not v napovedniku. za nasledne dele še nevem kdaj bojo pršli.
Drgač pa uživite v vikendu
lysm
loly