*pod*Tisti, ki ostanejo*pod*

Leon se je ustavil.

Mara ga je prijela za roko.

»Si slišal?«

Leon je prikimal.

Za trenutek je pomislil, da se bo znova odprla kapsula. Da bo Adam spet stal pred njim in ga prosil, naj ostane.

Toda v temi ni bilo nikogar.

Samo tišina.

»Oče?«

Tokrat je bil glas tišji.

Leon je zaprl oči. V mislih je zagledal dečka, ki ga je objel pred ugaslim strojem.

»Oprosti, Adam,« je zašepetal.

Nato je zaslišal Niko.

»Leon, greva?«

Odprl je oči.

Pred njim je stala Nika. Mara ga je še vedno držala za roko.

Obe sta ga čakali.

Leon se je nasmehnil.

»Greva domov.«

Skupaj so odšli iz sobe.

Za njimi je ostal ugasnjen stroj in vse, česar ni bilo več mogoče spremeniti.

Leon je vedel, da bo Adama vedno nosil v sebi.

Toda tokrat ga ni bilo treba ohraniti v stroju.

Dovolj je bilo, da se ga je spominjal.

Ko so se za njimi zaprla vrata, se je prvič po dolgih letih počutil svobodnega.

Ni se več oziral nazaj.

Tokrat je vedel, da je izbral prav.

*m*Konec.*m*