"Do kdaj sva jutri na terenu?"
"Verjetno cel dan. Še veliko ljudi je za izprašati," mi odvrne James.
"A se lahko pogovarjava o čem drugem?" Vprašam. Že cel dan samo o umoru.
S kulijem potrkam po mizi in zaprem beležko. Nič novega.
"O čem?"
Zavzdihnem in mu namenim pogled.
"Ne vem. Kaj si imel za zajtrk?"
Premeri me s pogledom in se mi nasmehne.
"Nič pametnega."
Ura na steni kaže dvajset čez osem.
Vstanem in primem mapo s papirji ter jo premaknem na kup drugih map.
Ne vem kaj naj pričakujem od Jamesa. Zdi se, kot, da me ne izpusti iz pred oči.
Stol porinem nazaj k mizi in v stran brcnem nekaj fasciklov. Iz obešalnika pograbim jakno in odprem vrata na hodnik.
"Kam greš?"
"Domov," odvrnem in zaprem vrata.
Ob tej uri je tukaj le nekaj forenzikov in hišnik. Luči so zatemnjene, druge pisarne pa imajo zagrnjene rulete, tako, da se ne vidi, če je kdo sploh še tukaj.
Ko hodim poslušam kako odmevajo moji pridušeni koraki.
Ne vem kaj naj si mislim o situaciji. Kaj takega se še ni zgodilo. Lepo mirno mestece, kar naenkrat pa umor 14-letnega dekleta. Zakaj? Kdo bi to sploh storil?

IIIIIlllll||||||||||llllll

Mami me z očetom čaka v kuhinji.
Na mizi so trije krožniki s kroketi. Oči je pojedel že skoraj vse mami pa se še ni pritaknila ničesar.
"Kje si bila?"
Brez pozdrava. Mami me gleda z očmi, ki so ledene. Zdrznem se.
Oči privzdigne obrv in si v usta porine še en kroket.
"Pri Heather. Malce sva se zaklepetali," rečem in se usedem na stol. Pograbim vilico in si v usta stlačim toliko kroketov kolikor je možno.
"Mama mi je razložila kaj se je zgodilo," pove oči in me pogleda.
Ne vem kaj naj rečem zato pokimam.
Oči se očitno ne misli več o tem pogovarjati, saj poje do konca in odnese krožnik na kuhinjski pult.
Mami se končno spravi jest.
"Kako je Heather?"
"Dobro. Naslednji teden bo prišla nazaj v šolo."
"Lepo. Jutri greš lahkno k njej za popoldne, po šoli, če želiš."
Debelo je pogledam. Od kdaj pa to? Nič je ne vprašam samo prikimam. Če grem lahko k Heather potem bom šla. Tako ali tako ji moram razložiti vse od A do Ž.
Mami se mi nasmehne. Nasmeh ji vrnem.
Oči v dnevni sobi prižge televizor.
Tudi jaz odnesem krožnik na pult potem ko pojem in se namestim na kavč poleg očija.
Gleda neko žajfnico.
Slika na televizorju prasketa.
Vstanem in začnem pregledovati plošče.
Vzamem kar eno, tisto, ki mi pade prva pod roko.
Pearl od Janis Joplin.
Njena glasba mi je všeč. Poje brez filtra in njen glas je tako močan, lepo se poda z melodijo.
Stečem po stopnicah v svojo sobo.
Na gramofon postavim ploščo in poslušam kako sobo napolnijo toni pesmi Move over.
S tal poberem nekaj zvezkov in jih dam nazaj na mizo.
Torbo si izpraznim in jo napolnim z zvezki za jutri.
Hvala bogu je jutri petek.

IIIIIlllll||||||||||llllll

"Hej, a je kaj novega glede situacije z Madeline Stewarts?"
"Od kje naj jaz vem?"
"Upam da dobijo tistega, ki jo je...saj veš."
Vem. Pre dobro.
Šola brez Heather je pravi obup. Komaj se zavedam Ronnie poleg mene.
Čisto rdeče oči ima. Jasno je, da je jokala. Včeraj, ko je prišla iz pisarne ravnatelja je bila čisto iz sebe. Nikakor se ni nehala jokati.
Ko hodiva po hodniku mimo omaric ena precej iztopa.
Ustaviva se.
Na omarici visi napis 'počivaj v miru' pod njo pa so kupi papirnatih rož in en sam zvezek vezan v rdeče ustnje.
"Zakaj pa zvezek?" Vprašam Ronnie. Ta ima spet solzne oči. Poklekne pred omarico in odpre zvezek. Iz torbe vzame kuli in vanj nekaj napiše. Ne vidim kaj.
"Sem not lahko nekaj lepega napišeš," reče in mi poda kuli.
"Sveč v šoli ne smemo prižigati," še doda.
Zvezek je poln lepih misli in rizbic. Vse kar je napisano je zapisano lično s kuliji in barvicami različnih barv.
Kuli prislonim k papirju.
Ronnie me gleda s pričakovanjem.
Ne vem kaj naj napišem.
Na koncu zapišem en 'hvala za vse♡' in zaprem zvezek.

Ronnie se mi nasmehne in me prime pod roko.
Malce se obotavljam potem pa le sprejmem in grem z njo naprej po hodniku.
Tako čudno je vse od včeraj.
Mami je čudna in sedaj še Ronnie. Prej se je zdelo, kot da me sploh ne pozna, sedaj pa je pred mano vsa čustvena. Heather mora resno priti nazaj.
Ronnie me spusti šele ko prideva pred vrata učilnice za biologijo. Zame jih celo odpre. Nasmehne se mi s stisnjenimi ustnicami, ampak v očeh tega nasmeha ni. Koža se mi pod pletenim puloverjem naježi.
Ronnie opazi mojo nelagodnost saj ji nasmeh takoj izgine.
"Kaj pa je?"
Stran hočem od nje. V bistvu hočem iz šole. Vse je tako sivo. Žalostno. Kamorkoli pogledam so samo obrazi s podočnjaki in solzami.
Ronnie ima temno rdeče lase. Barva si jih. Spete jih ima v čop zvezan z črno mašnico.
Med vso sivino jutra preveč iztopajo.
Njena obleka mi ni ušeč. Rumena je. Ne paše ji. Vsakič, ko jo pogledam me zabolijo oči.
"Slabo mi je. Takoj bom nazaj," stečem stran.
Zatečem se v dekliške toaletne prostore.
Komaj zadržim bruhanje, da pridem do stranišča.
Želodec se mi trikrat obrne in izpraznem vse kar sem pojedla včeraj.
V čisti agoniji se zjokam. Sploh ne vem zakaj. Jokam ob misli na Heather in Ronnijin nasmeh. Zvonec je že zdavnaj oznanil začetek pouka. Briga me. Nazaj domov bom šla.

IIIIIlllll||||||||||llllll

Uf, že tretji del :D
Tale se mi zdi kar kratek, obljubim, da bom poiskusila do sobote kaj več napisati >_<
Od tu naprej se bo zgodba začela še bolj zapletati in odvijati in prepletati >:D
Vesela bom vseh komentarjev, za prejšne pa se zahvaljujem<3
XX