Mami in oči delata. Ura je devet.
Čim sem prišla domov sem se spet izbruhala.
Ležim na tleh sobe in gledam v strop. Poslušam avtomobile, ki se peljejo mimo hiš. Pomislila sem že, da bi poklicala Heather pa je rajši nisem.
Od nekoga si bom morala priskrbeti zvezke, da prepišem snov.
Nekaj zelo čudnega se dogaja. Ampak, bolj kot o tem razmišljam, bolj se mi blede. Nekaj rabim za sprostitev, da odmislim vse to. Karkoli.
Na omarici na hodniku je vedno nekaj drobiža. Lahko bi šla ven.
V majhi glineni skodelici je točno pet dolarjev. Pograbim kovance in se ogrnem z rumeni šalom. Mami mi ga je skvačkala lanski božič, oktober pa je letos kar mrzel, zato mi še kako prav pride.

Zunaj se je vreme nekako popravilo saj sije sonce. Kljub temu pa piha mrzel veter.
Iz garaže vzamem kolo in se odpravim proti praku. Tam bom mogoče celo dobila kaj miru in sprostitve.
Veter trese listje z dreves, tako, da jim odpada še tisto zadnje listje, ki je ostalo.
Park je dokaj zapuščen, navsezadnje je delavni dan. Na klopci leži nek starejši moški ogrnjen v tisoče bund. Brezdomec, verjetno.
Kolo z verigo zaklenim za eno izmed cestnih luči. Ključe zatlačim v žep in se odpravim čez park. Ko veter tako piha mi kar prija, kljub mrazu. Da mi nekaj malega za razmišljati. Že dolgo nisem bila zunaj. Nazadnje sem bila tako sama pred kakšnima dvema tednoma.
Takrat je bilo vse bolj normalno. Še jesenski mraz se je zdel toplejši.

Ozrem se naokoli in na eni izmed uličnih svetilk zagledam bel papir.
Karkoli je natisnjeno na njem je zelo bledo, zato se primaknem bližje.
Kar malce se nasmehnem. Kako da nisem videla tega kaj prej! Seveda, da me s papirja gleda podoba Madeline Stewarts.
Z odebeljenimi črakami piše 'POGREŠANA' .
Pod sliko piše še nekaj informacij, ki pridobijo mojo pozornost.
Pogrešana je bila od torka prvega oktobra, pa do srede, devetega oktobra oziroma dva dni nazaj, ko so jo našli mrtvo pod avtom na dvorišču njene hiše.
Karkoli se je dogajalo v tem tednu je skrivnost, se mi pa zdi, da kar sem videla na dvorišču, potrjuje to, da se je Madeline borila proti napadalcu in, da je nekako našla pot do hiše.
Oh, ja, toliko o tem, da neham razmišljati o njej.
Pograbim za papir in ga previdno strgam z svetilke. Nekajkrat ga prepognem in vtaknem v žep.
"Zakaj si pa vzela to?"
Zdrznem se.
"Psh, daj no, saj te ne bom pojedla," se mi zasmeji dekle in me premeri s pogledom.
Pogoltnem cmok v grlu.
"No, zakaj si vzela to?" Me spet vpraša, tokrat bolj strogo.
"Kar tako malo," odvrnem in se obrnem stran od nje.
"Nihče ne vzame posterja za pogrešane osebe brez razloga," reče in se zazre v moje oči. Ona ima rjave. Gleda me in ne spusti pogleda.
"Kaj pa to tebe briga?"
"Pa me."
"Zakaj?"
"Ne skrbi ti zame," nasmehne se in mi z roko seže po žepu.
"Hej!" Poster vzame iz žepa.
"Madeline Stewarts.... bla bla bla..." zazre se v papir in ga preuči. Nato se ji vzdvignejo obrvi, njena usta pa naredijo presenečen 'o'.
"Uf... njo sem pa videla kakšen teden nazaj," sedaj se mi sluh za njeno blebetanje povrne.
"Kaj?"
"Ja, tam, za pošto," reče in pomigne proti poštarskemu domu.
Nič mi ni jasno. Neka naključna punca mi govori o tem kako je pred kakšnim tednom dni videla mojo mrtvo ne prijateljico. Kaj?
Čisto sem zmedena.
"Pah, kaj pa je zdaj z njo? So jo našli?" Zdi se kar zaskrbljena.
"Ja. Našli so jo dva dni nazaj. Mrtvo," ji povem.
Njene obrvi se še bolj dvignejo, ona pa me debelo pogleda.
"A resno?"
"Ja."
Gledava se začudeno. Kaj rečeš v takem primeru.
"In kaj ti? Kolikor vem bi morala biti v šoli," reče po dolgem premoru.
"Ne skrbi ti zame," ji vrnem nazaj.
"Kaj delaš ti tukaj?" ji postavim vprašanje nazaj.
"V redu punči. Pa nič," nasmehne se mi, se obrne stran in gre. Začudena gledam za njenimi rjavimi lasmi.
Vem, da je niti malo ne poznam, ampak nekaj ve o Madeline. In zame so to pomembni podatki.
Zavzdihnem.
"Hej! Ti, počakaj!"
Stečem za njo.
Očitno me ignorira, ker dvomim, da ne slišiš neke 14 letnice ki se dere za tabo v praznem parku.
Malce zadihana jo zgrabim za rokav rjave jope.
Presenečena se ustavi in me odrine stran.
"Kaj bi?" Jezno vpraša.
"Videla si Madeline, kajne?"
"Ja?" sedaj je ona tista, ki je zmedena.
"Kdaj?"
"Zakaj ti je ta Madeline tako pomembna? Sta bili prijateljici?"
"Ne, samo vedeti želim, kaj se je dogajalo z njo," rečem.
"Glej, če delaš za policijo, ne vem ničesar. Nočem biti vpletena v to," s tem se obrne in steče stran.

IIIIIlllll||||||||||llllll

Jezna sem sama nase. Našla sem si vir informacij in ga izgubila.
Vse kar vem je to, kar je napisano na posterju.
V rokah držim beležko in vanjo zapišem vse podatke, ki sem jih pridobila.
Mogoče bi lahko poklicala tista dva kretena s policije, ampak dvomim, da želita imeti opravka z mano. Zatežila sem se jima že čisto dovolj.
Pogled usmerim nazaj na beležko. Moja grda pisava me gleda nazaj.
Ura kaže ena popoldne. Mami pride domov čez kakšno uro.
Zazrem se po sobi. Tiho je. Počutim se, kot da me nekdo gleda.

Na hodniku zaslišim zvonenje telefona. Zdrznem se.
Vstanem in s tihimi koraki stopim iz sobe. Telefon se še enkrat oglasi.
Premaknem se in pograbim slušalko.
"Halo?"
"O hvala bogu." Glas je komaj slišen.
"Um...s kom govorim?"
"Zoey, prosim, Heather tukaj." Zajamem sapo. Olajšana se nasmehnem sama sebi.
"Oh, Heather, malce nepričakovano," se zahahljam v slušalko.
"Zoey prosim, pridi kakor hitro lahko in pozvoni pri vhodnih vratih," še vedno šepeta z pridušenim glasom.
Oblije me slab občutek.
"Heather, kaj se dogaja?"
"Nekdo je v hiši... vdrl je pri zadnjih vratih.." za hip nastane tišina, nato se zasliši udarec. Heather zaihti. Hitro se zasliši še klik ključavnice.
"Samo pridi čim prej prosim," njen glas je na robu obupa.
"Zakaj nisi klicala policije?" ji rečem.
"Saj bom, samo prosim zamoti ga."
Sledi še en udarec.
"Nekje v kuhinji je-"
Slušalko mahnem nazaj na vilice in stečem po čevlje.

IIIIIlllll||||||||||llllll

Se opravičujem za kratko in pozno nadaljevanje.
Poiskusila si bom popraviti urnik in si vzeti čas za več pisanja, da bom objavljala bolj redno ^:black_small_square:︎^
Resno potrebujem vaša mnenja, kiritke, karkoli!
HVALA
XX