OPOZORILO: v tem delu je tut en delček mal ogabn in je označen z zeleno zvezdico (*), tkoda če ste občutlivi ne brt (drgač ni nč tazga)



2. POGLAVJE ~ Sanje, 1. del



Bila sem v veliki graščini. Ali gradu. V ječah pod njem. Zaslišala sem cvilež in se zdrznila. Previdno sem hodila naprej po temnih kamnitih hodnikih, mimo zaporniških celic. Zaslišala sem čudne boleče stoke in se znova zdrznila. Zdelo se mi je, da se mi bo želodec obrnil na glavo. Vsak korak je v meni povzročil večji strah, večji pritisk v trebuhu. Ob steni je bila goreča bakla, in kar sem zagledala, mojemu želodcu ni nič pomagalo. Zagledala sem napol zgnilo truplo. *Na nekaterih delih je bilo na njegove kosti še vedno pritrjeno napol gnilo meso, na drugih pa so mu ven gledale kosti. Po tleh je bila razlita kri in njegova roka je odrezana ležala na tleh.* Stresla sem se in se s težavo obdržala pri zavesti. Bilo je tako ogabno, da mi je postalo še bolj slabo. Pogled sem s težavo odtrgala s trupla in hodila naprej. V moji glavi se je kar naprej pojavljala njegova slika. Njegov izmaličen obraz… Še enkrat sem se močno stesla. Potem pa sem na koncu hodnika zagledala luč. Brez premisleka sem stekla proti njej. Prišla sem do dvokrilnih velikih vrat, ki so bila priprta. Prijela sem za kljuko desnega krila in potegnila. Vrata sem z lahkotno odprla in smuknila v sobo. No, ni bila soba. Bil je še en hodnik. Tokrat ni bil temen. Razvetljevale so ga bakle. Ta hodnik je bil lepši. Na tleh je bila rdeča preproga, po stenah so bile slike. Bakle in svečniki so bili pozlačeni. Moj strah je začel pojenjati. Začela sem hodit naprej. Zdelo se mi je čudno, da na hodniku ni bilo nobenih vrat. Zdelo se mi je, da hodim v neskončnost, ko sem zagledala vrata. Bila so bela, z zlato kljuko. Avtomatično sem se ozrla okrog, kot bi se bala, da me kdo opazuje. Potem sem previdno pritisnila na kljuko, odprla prata in vstopila. Soba je bila velika. Bila je prazna. No, ni bila prazna. Na stene so bila pritrjena ogledala. Na sredini stene, ki je bila nasproti mene, je bilo veliko ogledalo, ki je segalo od tal in bilo malo višje od mene. Bilo je kvadratno. Druga ogledala so bila enake oblike, a manjša. Stopila sem naprej in se pogledala v prvega. Bila sem jaz. Moj pegast obraz, moje temno – sive oči in moji skodrani črni lasje. Nenadoma pa se je podoba spremenila. V ogledalu se je pojavila meni podobna ženska, le da ni imela peg in sivih oči, temveč turkizne. Nasmehnila se je. V oči so mi stopile solze. Bila je moja mama. Že davno mrtva mama. Roko sem položila na ogledalo in njena podoba je izginila. Po licih so mi še vedno tekle solze, čeprav sem zrla v svoj odsev, ne mamin.
Odmaknila sem se od ogledala. Bila sem rahlo omotična. Nenadoma sem se znašla pred velikim ogledalom. Zazrla sem se v svoj odsev in zadihala. Obrisala sem si solze. Nenadoma se je moj odsev spet spremenil. V ogledalu je stala druga ženska. Imela je črne lase, ki so bili speti v visoko figo. Na glavi je imela črno krono. Njena polt je bila sivkasto – zelena. Njene oči so bile črne. Presenečeno sem se odmaknila od ogledala. Ženska se je nasmehnila. Prišla sem bliže ogledalu. Ženska je položila dlan na ogledalo. Razmišljala sem. In potem sem se dotaknila ogledala.
Nenadoma je njena roka skozi ogledalo prijela mojo. Ženskin nasmeh se je spremenil v škodoželjnega. Zakričala sem in skušala svojo dlan potegniti iz njene. Ženska me je potegnila v ogledalo. Skušala sem se ji iztrgati. Še zadnjič sem zakričala, preden me je celo potegnila v ogledalo.



Nekdo me je stresel za ramena.
»Down! Zemlja kliče Down!« mi je Amber zaklicala v uho.
»Av!« Otresla sem se je in se dvignila. Bilo je jutro. Bila sem v tej sobi. Bile so samo sanje. Fju. Šele sedaj sem opazila, da so se vse šele zbujale. Tudi Amber je bila še v pižami in s povsem razkuštranimi lasmi.
»Ali… ali sem kričala?« sem vprašala potem. Amber je odkimala. »Imela sem nočno moro,« sem ji tiho povedala.
»Vse mi povej,« je zahtevala, a ne ukazovalno. Povlekla sem jo na teraso (balkon). In res sem ji vse povedala.

»Kje imamo uniforme?« je vprašala Grace, ko sva se vrnili.
»V omari,« je odvrnila Camilla. Vse smo se ozrle k njej. Sedela se na kavču, že oblečena v uniformo in urejena.
»Jaz se grem prva v kopalnico preobleč,« je rekla Amber in iz omare potegnila uniformo. Potem je odšla v kopalnico. Ni trajalo dolgo, ko se je vrnila. Naslednja sem šla jaz. Svoje kodre sem spela v visok čop. Uniforma je bila sestavljena iz bele oprijete srajce z dolgimi rokavi, kratkega temno zelenega karirastega krila, tančičastih črnih oprijetih žab in jopice s kapuco. Danes je bilo toplo, zato sem si do komolcev zavihala rokave in jopico zavezala okrog pasu.
»Ni ravno moja barva, ampak…« je pripomnila Amber, ko se je ogledovala v ogledalu. »Tebi pristaja, Down.«
»Vem.« Nasmehnila sem se. Res mi je pristajala.


Po zajtrku smo takoj imeli pouk. Prvo šolsko uro smo imeli napoje. Vse skupaj ni bilo nič posebnega, bilo je podobno kemiji. Odmora pred drugo uro nismo imeli prav veliko. Le toliko, da smo se spravili v naslednjo učilnico in zasedli klopi. Amber, ki je sedela z mano, me je med poukom pustila pri miru. Bil je predmet starodavne legende in miti. In od kdo ve kod, sem med glavnim odmorom za malico v učbeniku našla odstavek o tako imenovani deželi zrcal :

Dežela zrcal je neskončen prostor. Možnost vstopa vanj je le skozi posebna ogledala imenovana kristalna zrcala. Teh zrcal je le sedem na tem svetu. Sestavljena so iz čistega magičnega kristalnega prahu. Stare legende govorijo, da je bila dežela zrcal narejena kot magični zapor. Govori se, da je sedem najmočnejših magov v zgododvini ustavilo ta zapor z namenom, da bi vanj zaprli maginjo, ki se je predala zlu in postala neustavljiva. Urok za stvaritev te dežele dejansko obstaja, a noben mag še ni bil dovolj močan, da bi ga izvedel. Teh sedem magov pa je iz najglobjih brezen prineslo prah čiste magije, iz kristalne reke so prinesli sedem mesečevih diamantov, najredkejših kamnov na svetu, in iz svoje čiste magije ustvarili to deželo. Vsak od njih je obdržal eno zrcalo, da je lahko opazoval zlo ujeto v njej in pazil, da ni pobegnilo. A sčasoma je tudi sedem magov preminilo in zrcala so se porazgubila. Nikoli jih ni nihče našel, saj je sedmerica v ta namen naredila kopije zrcal. Ker to še ni dokazano, je ta zgodba ostala le stara legenda.
Sedem zrcal. Nevarna maginja. Dežela zrcal. Morda je bilo to povezano z mojimi sanjami. Dregnila sem Amber, ki je do zdaj klepetala z drugimi iz naše sobe, saj smo sedele skupaj, v krogu ob drevesu.
»Hm?« je vprašala.
»Poglej,« sem rekla in ji pokazala besedilo.