Živjo pilovčki!!
Zej že neki časa nism nč objavlala, mal sm se odklopla od PIL-a. No ja, zej sm nazaj, z novo zgodbo. Mal je podobna Prerokbe in videnja, ker se dogaja na šoli. Zlo možn, da ne bo neki ful prlublena, ampak ka pišen to zodbo, res uživam.
Zej pa gremo na zgodbo.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


*b*1. POGLAVJE ~ Lažni nasmeh*b*



»Torej to je to, Anabell?« sem nejeverno vprašala in gledala veliko zastarelo graščino.
»Počakaj, da jo vidiš odznotraj, Down. Presunjena boš, obljubim ti,« mi je navdušeno rekla sestrična. Potegnila me je za roko in se zrinila skozi gručo deklet, ki se je po polžje pomikala proti graščini. »Morava priti skozi ščit, šele potem lahko vidiva, kaj je zares notri,« mi je razložila. Nenadoma me je prevzelo strahospoštovanje. Vedela sem, koliko moči je bilo potrebne za tako velik ščit. Kar začutila sem njegovo moč, ko sva šli skozenj. In potem me je pogled na graščino povsem prevzel. Česa takšnega v celem svojem življenju nisem videla. Graščina je bila dobesedno o g r o m n a. Njena streha je bila temno rdeča, bila je prepleskana na čudovito belo. Dvorišče je bilo ogromno in na njem so se že zbirali učenci. Po dvorišču je bilo posajenih veliko dreves kot javor in japonska češnja, ki je res čudovito cvetela. Bila so postavljena v drevored, po njem pa so bile na drevesa privezane lučke. Kar nisem mogla nehati strmeti v ta veličasten prizor. Bilo je pet čez šest zvečer, zato je sonce že zahajalo.
»Dajmo, greva.« Anabell me je sunila v ramo in mi pomežniknila. Zanjo je bilo lahko, če pa je bilo to že njeno tretje leto na akademiji. Imela je prijatelje, cimre, vse. »Glej, tamle grejo!« Pokazala je na svoje prijatelje. »Hej, boš zmogla sama? Jaz moram iti.« In je stekla stran. S kovčkom v roki seveda. Vedela sem, da sem res nekulska, in se me je sramovala. In to me niti ni presenetilo. Pa kaj. Naj bo, kar hoče.

Odpravila sem se proti odru za prve letnike, ki je bil na veliki terasi na levi strani graščine. Na njej je bilo približno sto črnih stolov in relativno majhen oder. Dovolj velik sicer za mikrofon in stojalo in veliko mizo za njim, za katero so sedeli (predvidevam, da) učitelji. Veliko učencev se je že začelo posedati in prve tri vrste so bile zasedene, zato sem sedla kar v četrto. Hotela sem biti najbližje odru kot sem lahko. Učenci so prihajali in se posedali, postajalo je vse bolj glasno. Učitelji so bili vidno živčni (ah, ne samo živčni, celo jezni in zlovoljni). To ni pomenilo nič dobrega. Končno so se zapolnili še zadnji sedeži in od kdo ve kod se je na odru pojavila ravnateljica. Večina učencev je sploh ni opazila, dokler ni tlesknila s prsti. To se je precej dobro slišalo, kar se meni ni zdelo logično (no, pustimo zdaj to, kaj se meni zdi logično, in kaj ne).

»Učenci prvega letnika, dobrodošli na šoli magov!« Temu je sledilo ploskanje. Ko so se učenci pomirili, je ravnateljica nadaljevala. »Kot že veste, je to šola za mage. Na njej se boste učili, kako uporabjati svoje magične moči. Vsak bo dobil svoj dar, ki se ga bo naučil nadzorovati in uporabljati. Darovi so unikatni, a se pojavi, da ima več ljudi enakega. To je povsem normalno.« Vsi so začeli razburjeno govoriti drug čez drugega. Učiteljo so morali večkrat zaklicati »tišina, prosim«, da so utihnili. Jaz sem le pozorno zrla na oder. Zanimala me je reakcija večine učiteljev na to, da so učenci začeli klepetati. A njihovi obrazi so bili brezizrazni.
»Zdaj pa bom vsakega učenca posebej poklicala na oder. Dala mu bom mapo, kjer so njegovi podatki in vanjo bodo učitelji shranili pomembne liste, in pa ključ vaše sobe.«
»Pomembne liste?« je zamrmralo dekle zraven mene. Slišala sem jo le napol, ker je ravnateljica na oder začela klicati učence. Vleklo se je. In vleklo. In še vedno nisem bila poklicana, čeprav so bili že pri koncu. Postajala sem živčna. Večina je že imela mape in ključe. In potem končno moje ime (bila sem zadnja).
»Alice Down White.«
»Alice *i*Down*i* White?« je spet zamrmralo dekle.
»Dve imeni imam,« sem mrmraje odvrnila in vstala. V trenutku, ko sem to storila, so vsi učenci začeli nekaj šepetati. Nisem slišala, kaj, a bila sem popolnoma zamrznjena. Komaj sem premikala svoje noge in se delala, da je vse normalno. Učiteljev si niti drznila nisem pogledati, zato sem samo stopila na oder in ravnateljica mi je dala mapo ter ključ. Že, ko sem vstala s stola sem si nadela lažni prikupni nasmeh, saj sem tako na ljudi naredila boljši vtis. Kar recite, da se prilizujem, a če si jaz, ti kar dosti tudi ne preostane.

Ko sem znova sedela, se je vzdušje sprostilo. Ravnateljica nam je rekla, naj odidemo v svoje sobe. Vs smo začeli vstajati in nastal je pravi direndaj. Nekaj učenk je zagnalo pravi vik in krik zaradi drobne kobilice, ki je skakala okrog njih. Ignorirala sem jih in šla naravnost mimo.
»Ej, ti! Ti…, em…. Alice!«
Obrnila sem se k njim.
»Gremo! Spravi kobilico stran!« mi je nesramno rekla ena.
»Hmmm… Kaj pa vem… Ne. Nikogaršnja sužnja nisem in pozabila si na čarobno besedo,« sem jo zavrnila in se skozi množico prerinila v notranjost graščine. Nisem imela časa, da bi si ogledala notranjost, ko sem se nenadoma znašla pred vrati številka 147. Tresoče sem prijela ključ in odklenila. Vame je butnil vonj po čistem in svežem ter me takoj pomiril. Bila sem prva v sobi. Prva izmed petih, če sem prav videla. V sobi je bilo pet postelj. In tudi veliko velikih okenj. Zavese na njih so bile odgrnjene, da je dnevna svetloba povsem osvetlila sobo. In tako sem s kovčkom zraven sebe obstala pri vratih te velike sobe in nisem mogla verjeti svojim očem.
»Heej!« je veselo vzkliknil dekliški glas za mano. Obrnila sem se. Za mano je stalo nasmejano dekle. Imelo je oranžkasto – zlate lase, jantarne oči in rahlo zagorelo gladko polt. Bila je enako velika kot jaz in atletske postave. Oblečena pa je bila v svetle široke kavbojke in pastelno rumeno jopico-
»Živjo,« sem rekla, a je zvenelo bolj kot vprašanje.
»Jaz sem Amber in očitno sem tvoja cimra.« Pokukala je v sobo. »Uuuu, lepa soba. Si videla? Postejna preobleka odeje je pastelno rumena, moje najljubše barve je.«
»Hm… Jaz sem Down,…. Misim…. Alice Dawn…. Ampak kliči me Down,« sem nerodno izustila in zardela. Amber pa se je le prijazno nasmehnila. Potem pa me je porinila bolj v notranjost sobe in se razgledala.
»Lahko si izbereš, kje boš spala,« je rekla. Svoj kovček sem položila zraven postelje v kotu, Amber pa si je izbrala posteljo zraven mene. Vrata so se nato ponovno odprla in v sobo je vstopilo še eno dekle.
»Živjo, jaz sem Amber, to je Alice Down, ampak raje vidi, če jo kličeš Down,« je rekla Amber. Dekletu je namenila topel nasmeh in ta ji ga je vrnila.
»Camilla,« je rekla in odnesla koček k postelji na drugi strani sobe. Imela je čokoladno rjave ravne lase in zelene oči. Takoj za njo sta v sobo stopili dve dekleti, ki sta se predstavili kot »najboljši prijateljici Holly in Grace«. Niti malo si nista bili podobni. Holly je imela blond ravne lase, modre oči in svetlo polt, Grace pa je imela kostanjeve oči in lešnikove valovite lase.

Zvečer je padal dež. Grace je predlagala, da pogledamo kak film, saj je bilo ta dan še dovoljeno biti buden do pozne ure. Amber je pri sebi imela nekaj čipsa, a smo ga pojedle še preden se je film začel. Brez težav priznam, da je bila to najmanj grozna grozljivka, kar sem jih gledala, a Holly ga vseeno ni gledala. Sedela je v postelji in brala.

Okrog 10. ure smo šle spat. Ostala dekleta so se strinjala, ko sem rekla, da bi imele eno okno odprto. Ko sem ležala na mehki blazini v svoji postelji, prekrita s toplo odejo, mi je celo noč v glavi odzvanjal zvok dežja in mi pomagal imeti mirem spanec.