Mama je pridervela v šolo. Sploh me ni pogledala. Zakorakala je v pisarno in zaloputnila z vrati. Roke sem položila na lica in se naslonila na kolena. Zaprla sem oči. Zaslišala sem tih glas. »Kaj še čakaš?« Odprem oči in se ozrem na okoli. Nikogar ni bilo v bližini. Vrjetno imam samo upajoče prisluhe. Srce mi je bilo sto na uro. Čez nekaj časa mama iztopi iz pisarne ravnateljičine sobe. »Z mano pridi!«
Bila je zelena v obraz. Nekaj je bilo drugače z njenimi lasmi… Temnejši so bili in konice so bile rahlo a nevidno rdeče. Se je pobarvala? To me ravno ni zanimalo ker sem vedela da sem v velikih težavah. Še zdaj ne morem dojeti kaj se je zgodilo. V avtu mama zapre vrata. Obrne se proti meni. »Kaj za vraga si nameravala?!« Razjezim se. »Ničesar nisem storila! Ničesar!!!« Mama zmaje z glavo. »Takšna si kot oče! Nikoli ni ničesar kriv! Vedno! Kaj sem sploh razmišljala… Nebi smela… Po tem vsem… Kar sem… Se je preneslo nate…« Nekaj je začela momljati. Kaj se je preneslo name? Njena hudobija? ZAGOTOVO!
»Mama ničesar nisem storila! Prosim… Verjemi mi!« Vkluči avto in me ne pogleda. »Odpeljati te moram… Ne boš več živela pri meni! Po tem vsem kar si storila! In sedaj se še lažeš lastni materi!!! SPLOH VEŠ KAJ SI STORILA?!!!« Zakaj kriči? ZAKAJ MI NE VERJAME?! Začela je voziti hitreje. »Nikoli si nisem želela takšnega groznega otroka kot si ti!!!« Želela sem ji nekaj povedati… A ko sem slišala jasno in glasno njene besede… Me je zabolelo v srcu… Globoko je zadelo… Sem res grozen otrok? Zamilsim se… Na jok mi je šlo. Obrnila sem se proti oknu in sploh je nisem več poslušala. Ignorirala sem vse njene besede. Najbolje bo če jo res zapustim! Sovražim jo!
Telefonirala je babici in očetu. Nato je poklicala v nekakšen najstniški zapor… Sploh ne vem kaj je to. Vseeno mi je bilo! Stran sem želela pa če grem v zapor ali ne!
Ustaviva se pred veliko zgradbo. Pred njo je čakal velik gospod. Zavila sem z očmi in stopila iz avta. Potrudila sem se da sem močno zaloputnila. Gospodu namenim mrk obraz. Pogledal me je kot da sem smet iz ulice. Zraven mene se postavita dva varnostnika. Začudeno ju pogedam. Zgrabita me za ramena in odpeljeta v zgradbo. Kaj se sploh dogaja? Nekaj časa se upiram a nato se prepustim.
Pospremita me v sobo in zapreta vrata. Mežikajoče gledam skozi okno sobe. Opazujem svojo mamo kako joče zraven velikega gospoda. Prav ji je!


Evo! Hvala: Book star, Emanueli, ꧁❅Jᥱᥒᥒιᥱ❅꧂, Lichy in pomaranči1!
Veliko mi pomeni ko berete mojo zgodbo! Hvala tudi Bad girl za vso pomoč!
:unicorn::unicorn: