Za njim sta prišla še starša. Imel je nasmeh na obrazu. To pomeni, da bo ravnokar izgovoril super novico!
"Živjo Maša! Kako si? Te še vedno boli?" me je vprašal.
"No glava je bolje roka pa še vedno boli." sem odgovorila.
"Super! No glede na tvoje zdravje smo se odločili, da boš šla domov." je veselo rekel.
Nasmehnila sem se. Jupi! Domov grem! Tudi starša sta se nasmehnila. Naprej mi je še dal povoj dol in kmalu odšel. Tudi jaz sem vstala. Uh, kar čudno sem se počutila. Z mami sva v torbo zložili tisto, kar je bilo moje in kmalu smo se odpravili domov. Končno grem domov! Peljali smo se kakšne pol ure. Ko smo prišli domov je bila ura nekje med 11:00 in 12:00. Naprej sem se preoblekla v pižamo in sem šla na kavč. Dan je minil dolgočasno. Biti cel čas na kavču je prav grozno. Malo sem poklicala še Vito in Pio. Prav super smo se pogovarjale.
Ko je bil kmalu večer sem na TV-ju poslušala poročila.
Novinar: No pojdimo še naprej. Nekateri že veste, da se jutri učenci osnovnih šol ponovno vračajo v šole. Jutri gredo vse ostale triade v sredo se pa tudi ponovno vračajo v šole srednješolci. Znova bo potrebna maska v prostorih kjer je veliko učencev. Učitelji in profesorji bodo nosili maske čez cel dan. Za enkrat bo šola potekala lepo naprej. Če bo kakšna izjema bomo sporočili. Lep dan!
"Juhuuu!" se sliši Niko tam gor.
"Oh, jaz pa sem zbolela!" sem se razjezila.
"Saj če boš jutri vredu boš šla mogoče že v torek." me je potolažila mami.
"No to je res!" sem odvrnila.
Bila sem vesela! Končno gremo znova v šole. Kmalu sem ratala zaspana in sem šla spati v mojo sobo.
--
Naslednji dan je bil ponedeljek. Vita in Pia sta šli v šolo jaz pa se dolgočasim doma. Joj zdaj pa prav nič nisem vesela, da sem bolana. Nič šla sem v kopalnico in se zrihtala. Ko sem prišla dol sem si pripravila čokoladne kroglice. Pojedla sem jih in ravno vzunaj zaslišim krike. Pogledam čez okno in vidim kako se sankajo. Jaz bi se šla tudi! Ampak z roko nikakor ne morem. Vsedla sem se za mizo in pogledala kaj mi je učiteljica poslala, da bom mogla narediti. Naredila sem matematiko, slovenščino, naravoslovje, zgodovino in za povrh še gospodinjstvo. Kakšni bedni predmeti. Nato odkorakam dol in grem Gašperju naštimati marelični jogurt. Nenadoma se spomnim, da lahko Zoomya peljem na zimski sprehod. To bom naredila! Zoomya sem privezala na povodec in skupaj sva odcapljala ven na sneg. Seveda je začel skakati po snegu. Potem sva šla do klopce in se malo spočila. Zagledam se naokoli in vidim Elo, ki prihaja do mene (Ela je moja sošolka). Ko pride do mene me pozdravi. Pozdravim jo nazaj in se čudim zakaj me pozdravlja če pa vedno, ko me pogleda zavije z očmi.
"Slišala sem, da imaš zvito roko." mi reče.
"Ja. Dosti kar boli." odvrnem.
"Mi jo pokažeš?" me vpraša.
Zaviham rokav in ji pokažem mojo roko.
Nenadoma jo močno stisne. Tako me boli, da ne bi mogla več dihati.
"Vem!!!! Ni poškodovana in vem, da se delaš bogo!" se razjezi.
"Sssss-us--ti." brez sape izgovorim.
Spusti mi roko in mi še zadnjič reče:
"Ne delaj se ubožico!" zakriči.
Ko gre začnem točiti solze. Nenadoma do mene prideta Vita in Pia.
"Hej! Kaj je bilo?" skrbno vpraša Pia.
Razložim jima. Odpeljeta me domov in se spomnim.
"ZOOMY!"
--------
Ojla!
Novi del je tukaj!
Lajkec in komentarček mi veliko pomenita!
Se vidimo!
Lep ponedeljek,
Pom1