Slišim le medlo. več glasov se oglaša. naenkrat odprem svoje oči in spet zagledam sončno svetlobo. že želim ustati a me glava močno zaboli. uh! ampak... kje sem jaz?! nisem doma, nisem v šoli... saj res kaj se je sploh zgodilo? pobrskam po svojem zbeganem spominu. hmm... Sydey, kamen, kri... ko se mi spomin le vrne ugotovim kje sem. ležim v beli mehki postelji v mestni bolnici. iz ambulante slišim zdravnike in neke paciente. tiho čakam da bo ne vem kar bog prišel sem in mi dopovedal da lahko pokličem pomoč. to ni bilo potrebno saj so v mojo sobo stopili mami, hermi, ann, oči, paip, max in zdravniška sestra. vsa prestrašena in pretresena ( zaradi preteklih dogotkov) se obrnem proti vratom ki se počasi odpirajo. vsi se začudijo in planejo k meni. zdravnica pristopi do mene. vsi kar strmijo vame. " pozdravljena Lia! ne boj se. tu ti bomo le pomagali. izgleda si se že zbudila in videti ti je bolje. ti prinesem čaj?" me povpraša prijazna medicinjska sestra. prikimam in se naslonim nazaj v udoben naslanjač. najprej pride do mene mami in me objame. " miška si dobro? vse bo vredu? poglej še prijateljice smo pripeljali." tiho in sočutno pristopi. Anne, hermione in piper mi pomahajo in se prijazno nasmehnijo. zdravnica zapusti sobo in se kaj kmalu vrne s toplim metovim čajom. mmm kako mi je zapasal. vsa shirana in dehidrirana sem z vžitkom spila tisti čaj. v sobo stopi tudi zdravnik visoke postave in velikimi očali. spominjal me je na kako učiteljico iz šole v beli halji. pogleda mojo glavo in pomigne moji mami. odideta v kabinet. od tam se slišijo le glasovi. utrujena sem, glava me vedno bolj boli. ne zdržim več. " živjo. bi lahko prosila za kakšen led ali kaj podobnega namreč glava me zeloo boli." tiho in komajslišno izdahnem. zdravnica spet steče po dolgem ozkem hodniku in se vrne s tabletami. zaćudeno pogledam a le ubogam tako kot mi je rekla. vzela sem polovico tablete in mi je bilo že naslednjo minuto bolje. medicinska sestra nas nato pusti malo same. vse skočijo k meni in skoraj da ne zajokajo. " kdaj se boš vrnila v šolo? kaj se je zgodilo? kje je sydey?" so me spraševale jaz pa le skomignem z rameni. tako sem izčrpana da mi ni niti do pogovora. hermione me prime za roko. lepo je občutiti toplino in sočutnost. uležem se nazaj in zaspim. naenkart slišim čudne strašljive glasove. pogledam naokoli. soba je prazna in mrzla. nisem več v bolnici ampam v šoli ki je zapuščena. pogledam čez okno in tam vidim obriz sebe. zraven mene stoji sydey. prepirava se kot takrat ko se mi je posledično zgodila nesreča. naenkrat se zraven mene pojavijo še hermi, ann in paip. naredile so kot "potres" in sydey in njene zlobne sošolke so izginile. prijateljice me objamejo. v tistem trenutku ne vem najbolje kaj se dogaja vem pa le da je prijateno. veter zapiha. zasliši se mila glasba in za mano se pojavi mark. od kje pa zdaj on? le nasmehne se mi in prikoraka do mene. položi mj toko na ramo in reče: " lia! močna si! vse bo vredu!" ko izgovori te besedice izgine tako z njim pa tudi prijateljice in šola. odprem oči. to so bile le ene izmed mojih čudnih sanj.razgledam se po sobi in tam še vedno sedijo anne, hermione in piper in vem da bodo one tukaj tudi če bo trajalo dlje časa. tako se spet uležem in nazaj zaspim.









I hope you like that!





ly