Na tleh zagledam nekaj znanega. Borim se proti želji, da bi samo za vedno zaspala. Svetlo zelena, napol spuščena teniška žogica. Enaka, kot sem jo danes že videla. Saj sem vedela. Izgubljene smo. V krogih hodimo, Marija nima pojma kje smo, niti ne Olivija. Začutim kako mi še bolj raste nezaupanje do njiju, prav tako pa... sovraštvo. Onidve sta krivi, da smo se izgubile. Ne morem več. Usedem se na tla. Upam, da bosta sestri samo nadaljevali pot, ampak očitno zaslišita moje tiho in obupano hlipanje. Ko opazim, da me gledata si obrišem solze. »April kaj je narobe?«

*b*5. POGLAVJE: Izgubljene ali najdene?*b*, 1. del



Vstanem in torbo pustim na tleh.
»Ne bi smele iti po bližnjici, oziroma karkoli je to, morale bi se držati ceste!« se skoraj zaderem proti Mariji.
»Okej, oprosti gospa Pametna, ampak ko sem dala predlog nisi čisto nič ugovarjala!« mi odvrne z enako jeznim tonom.
»Punci prosim...« začne Olivija.
»Oprosti gospa Ukazljiva, ker sem mislila, da dejansko poznaš pot, kakor si obljubila.«
»Mislila sem, da jo ampak krivda ni samo na meni... Olivija se strinja z mano!«
»Se mi je zdelo, da nekaj načrtujeta proti meni... ko tam šepetata meni za hrbtom... oziroma sploh ne za hrbtom, hodili sta pred mano, šepetali in me gledali. Že celo pot!«
»Ne, April ne govori tako... to ni res...« se Olivija obrne proti meni.
»Kaj je bilo z mano, da sem zaupala dvema naključnima idiotoma, ki sem ju naključno srečala na cesti... Luka je imel prav!«
»In, če lahko opozorim se nama nisi niti zahvalila za to, da sva ti rešili življenje.«
»Rešili življenje? Temu ti rečeš rešeno življenje? Povem ti, če bi imela izbiro ne bi ravno izbrala življenja, ki je brezglavo tavanje po gozdu med tem ko na nas zagotovo preži vsaj dvajset zombijev. Veš kaj? Mogoče bi jih morale kar poklicati sem, da končajo z nami! Itak bomo prej ali slej umrle od lakote.«
»Kaj je narobe s tabo?!«
»Čisto nič! Samo govorim besede, ki jih trenutno razmišljamo vse tri!«
»Ne pa ne.«
»Ja pa ja.«
»April ne govori neumnosti, prosim...« Olivija me prime za zapestje. Umaknem roko in jo pri tem po nesreči udarim v obraz. Ne bom se opravičila. Čutim kako jeza v meni še vedno narašča, prav tako pa moja trma. Zavedam se, da imam mokre oči in lica.
»Ne govorim neumnosti,« se zdaj že derem. »Vse besede, ki sem jih rekla so resnične. Stavim, da vidve govorita neumnosti. Stavim, da zombiji sploh nikoli niso prišli v vajino hišo. Vajini starši so živi, samo ne želijo vaju več gledati, zato sta bili zunaj in...« Marija se vrže name. Tudi ona joka.
»Ne. Tako pa ne boš govorila!« mi reče Marija, ter me z dobro namerjeno pestjo udari v nos. Začutim kako mi iz njega začne teči kri. Olivija naju zvleče narazen. »Tišina! Nehajta se obnašati kot živali! Gremo naprej.«
Obema namenim zaničljiv pogled, poberem torbo, si obrišem nos in začnem hoditi v nasprotno smer. Takoj, ko pridemo ven iz tega butastega gozda bom šla po svoje. Vseeno mi je za Marijo in Olivijo. Zakaj jokam zaradi njiju? Ponovno si jezno obrišem solze.

Kaj bo, ko se znoči? Mislimo kar prespati v gozdu, ali pa celo noč hoditi? Ali naj se predamo? Kaj se bo zgodilo, če nikoli ne pridemo iz gozda? Kaj če umremo od lakote? Sploh ne vem kakšen občutek je, ko počasi gniješ brez hrane in vode, vem pa, da tega nočem vedeti.

Pretvarjam se, da si ogledujem veje na moji desni in tako na skrivaj opazujem rdečelaski. Hodita. V tišini, ena zraven druge in se držita za roki. Zavedem se, da ponovno zadržujem solze. Kako zelo si želim, da bi ob sebi imela koga, ki ga imam rada. Tako pa se počutim sama na tem svetu, ki postaja vedno bolj in bolj in bolj grozen. Pogled zdaj usmerim pred sabo. Mrtve veje na drevesih nežno valovijo in dajejo vtis, da so še vedno tu. Temačen gozd je zdaj še temnejši. Z desne ga osvetljuje nežna mesečina, odsev Sonca, odsev tistega kar je enkrat bilo ampak zdaj ni več. Lahko je živeti, ko veš, da bo čez nekaj ur spet jutro, spet Sonce. Ampak vseeno je Luna lepa. Misli se mi poskušajo izmuzniti proti moji izginuli prijateljici, ampak jih zaustavim. Zmoti me oddaljena svetloba, ki ni Luna... ni Sonce. Ampak lahko je upanje... lahko pa past.

Pospešim korak, kmalu že tečem. »April?« reče ena od neznank. Ignoriram in tečem naprej. Tudi onidve hodita in dihata hitreje. Tečem, za svoje življenje.

Ob robu gozda se mi usta zarišejo v nasmešek. Na moji levi je trgovina z živili. Takoj pozabim na svojo trmo. »Punci! Ne vem, če sta še lačni, ampak imam rešitev na naš problem,« se zaderem in se obrnem nazaj proti njima: »Vsaj enega od njih.« Radovedno dvigneta poglede in se ustavita.
»Kaj?« Končno se privlečeta do mene. Tudi na njunih ustih se opazi pridih nasmeha.

Stečemo proti trgovini in vrata se odprejo. Jaz zavijem proti sladkarijam, med tem ko se Marija in Olivija usmerita v pekarno. Vem, da bi najverjetneje morala tudi sama jesti nekaj kakovostnega, ampak ne morem si pomagati ob misli na nekaj sladkega. Odprem najbližjo mlečno čokolado in ugriznem vanjo. Takoj se počutim bolje. V torbo si nabašem še nekaj podobnih tablic in načnem polico z marmornimi kolači. Takrat do mene pride Olivija. Namenim ji kratek pogled, nato pa nadaljujem z delom. »Z Marijo sva se pogovarjali, kam bi šli zdaj in se nama zdi najbolje, da bi mogoče kar prenočile tu?«
»Ne. Mislim, vidve kar, jaz ne bom,« ji odvrnem, brez da bi jo pogledala. Odločim se, da imam dovolj sladkarij in zavijem proti pekarni. Tam zagledam Marijo, zavijem z očmi in odidem proti sadju in zelenjavi. Olivija mi sledi. »April...« Sama si ogledujem korenje, kot da je nekaj najbolj zanimivega na svetu. »Kam boš pa šla?« Molčim. Tega še sama ne vem. »Saj je vseeno kje bom, kaj pa to tebe briga?«
»April, vsaj počakaj do jutra... ne moreš v temi tavati naokrog... sama. Tukaj prespiš, malce premisliš in če se tako odločiš zjutraj po zajtrku greš.«
Ponudba je res dobra. Zakaj sem se skregala z Marijo? Z največjim veseljem bi ostala, ampak me je sram biti tu.
»Olivija... oprosti, ker sem te udarila... ponesreči...«
»Ja, no saj ti je Marija vrnila. Ugibam, da sva si bot?«
Odvrnem pogled z nje in se ponovno začnem ukvarjati z hrano. Dovolj poniževanja za danes. Ne vem zakaj se mi je tako težko opravičiti, ne počutim se tako zelo krivo. Poiščem si prostor v kotu, ki je najbolj oddaljen od izhoda in se kar se da udobno namestim. Pod glavo si nastavim svojo torbo. Kakšen čuden dan je za mano.


***

haiii
evo pa smo pršli do konca drugega dne v zmašnjavi bahaha
prvih par dni bo kr podrobno opisanih, približno tko kt ta dan haha, pol pa še nevem kk bo haha k tok naprej nism prčakvala da bom pršla
PAČ PILOVČKI a se zavedate, da ma ta zgodba že več kt 10 000 besed, da ma v wordu že skor 50 strani (na a5 listih bahahah) pa da sm dons objaula 10 del?! ka sm proud pač tok delč pomoje še z nobeno zgodbo nism pršla, zdj jo ubistvu že dva mesca objaulam haha
strah me je še kr da bom začela preveč nakladat in bo nakonc čis predolgo pa dolgočasno haha
pa tk pol folka bo umes šlo dol s pila pa pol (upam da) spet nazaj, pa novi bojo pršli pa umes bojo že poletne pocitnce bahahah pač upam da se bo dejansk ta zgodba končala
če bom pisala do poletnih počitnc oz. med počitncam vm oblubm da bojo takrt deli izhajal usaj dvakrat ma tedn... če ne bom obupala do takrt haha
no ja ka nj še rečm a rabm kj dogajanje komentirat... ma mau smo se skregal, napol pobotal, mal stepl, mau smo poskušal bit deep tm u unem odstavku k sm tvezila o soncu pa luni bahahah prsežm da je uno tm sam zgo k nism vedla ka nj napišm pa sm rabla spraut 1000 besed u ta del haha da ne bi biu slučajn prekratk haha
ugl HVALA USM K STE RPEBRAL PAČ MWAH PA VI K KOMENTIRATE STE TOK PRJAZNI PA USI K LAJKATE... KA JE NAROBE Z VAMI KR LAJKATE PA SPLOH NE NEHATE
HVALA VMMMMMM <33333
baii