*b*4. POGLAVJE: Grozovita pripoved*b*, 3. del



Srce mi začne hitreje biti, ko ugotovim, da ne slišim več pomirjujočih godal, pihal in trobil. Tudi Marija in Olivija se ustavita. Sama se ozrem proti telefonu, saj me zanima zakaj se je glasba prekinila. Ko pa opazim ta vzrok, se mi usta razpotegnejo v nasmešek. Luka.

»Luka! Kje si? Kaj se dogaja?«
»April! Kako sem vesel, da te slišim. Saj si doma kajne? Poslušaj ne smeš ven, zunaj so ti... stvori, ki so zelo nevarni...«
»Luka...«
»In te bodo okužili...«
»Luka!«
»Kaj je?«
»Vem vse to. Že od danes zjutraj. A je pri vas tudi to?«
»Ja, ampak šele zdaj. April odpovedali so vse lete, obtičali smo v hotelu.«
»Fak. A ste vsaj na varnem?«
»Ja, ne skrbi zame, a si ti na varnem?« Tišina. Naj se mu zlažem in rečem, da sem na varnem ali naj povem po resnici? Ulijejo se mi solze in obrnem se stran od Marije in Olivije. »Ne. Mislim v tem trenutku sem, ampak ne vem...«
»Kako to misliš? Saj si v hiši, tam je varno...«
»Ne, nisem. Zunaj sem v tem gozdu na poti do nakupovalnega središča...«
»Zakaj nisi ostala notri? Kaj se ti je zazdelo, da je zdaj primeren trenutek za nakupovanje?«
»Ne, Luka...«
»Kako si lahko tako... neumna, da greš ven medtem, ko se vse to dogaja?«
»Luka, nisem jaz kriva... zombiji so prišli do naše hiše in vdrli notri. Pobegnila sem ven, kaj drugega naj pa naredim?«
»Zombiji, kakšni zombiji?«
»Zombiji... tisti, ki se sprehajajo naokoli?«
»Fak. A je Luna s tabo? Kaj pa mami pa oči?«
»Ne, nikogar od njih ni...« Ne. Ne bom mu povedala, da je en od zombijev bil oči. Če je bil on zombi, verjetno ni kaj preveč upanja za mami in Luno. Vsaj Luka je še živ. Usedem se na štor in glavo zakopljem v kolena. Čutim kako me pogleda Marije in Olivije žgeta v lase.
»Torej si čisto sama... zunaj?«
»Ne, dve punci sta z mano... Marija in Olivija.«
»Zaupala si dvema naključnima puncama? A sploh veš kako neumno je to?« Na to sploh nisem pomislila. Ozrem se proti sestrama, ki se mi nasmehneta.
»Izgledata čisto v redu.«
»April, samo ne umret... prosim. Bog ve kje sta mami in oči in vsi ostali, ne morem te izgubiti...«
»Ne bom umrla...«
»Obljubiš?« Tišina. To je tvegana beseda.
»Obljubim. Ti?«
»Ne vem, tukaj v hotelu so policaji, ki naj bi nas obranili.«
»Za en drek vas bodo. Zombija pištola čisto nič ne ubije. Njegovo glavo moraš ločiti od telesa.«
»Kaj? Kako to veš?«
»Eden nam je prišel naproti...«
»Ubile ste ga?«
»Kaj pa naj bi naredile?«
»Okej, hvala...«
»Luka, a obljubiš, da boš preživel?«
»Ja, obljubim... rad te imam!«
»Jaz tudi tebe...«

Prekine. Vstanem in začnem hoditi naprej. O tem klicu se ne bom pogovarjala. Marija in Olivija me dohitita. Obrnem se stran od njiju in si obrišem mokra lica.
»Kdo je bil to?« me vpraša Marija.
»Luka.«
»In on je?«
»Moj brat.«
»Kje pa je?«
»Oprosti, ampak zdajle mi res ni do pogovora.«
»Okej...«

Pretvarjam se, da si moram zavezati čevlje, da lahko malce zaostanem za njima. Med tem, ko zrem v tla na njih opazim teniško žogico, ki je po vsej verjetnosti pripadala nekemu psu, ki jo je izgubil. Ne posvečam se ji preveč. Vstatem in s pogledom še vedno uzrtim v tla nadaljujem pot.

Ponovno zaplavam v svoje misli. Klic z Lukom me je presenetil, osrečil, malo tudi spravil v slabo voljo, ampak vseeno mi je pa predvsem dal misliti. Mi vsaj dolgčas ne bo. *i*»Zaupala si dvema naključnima puncama? A sploh veš kako neumno je to?«*i* Njegov stavek mi je odmeval v glavi. Začel mi je rasti dvom v moji novi prijateljici, ki tiho šepetata med tem, ko me vodita po neznani poti. Luka ima prav. Zaupala sem popolnima neznankama. Bila sem tako... obupana in sem jima samo sledila, ker sta bili močnejši od mene. To se trudim delati svoje celo življenje, Luka ve. Zato je točno to izpostavil. Kako zelo si želim, da bi bil on tu.

Nekaj hoje sem preživela brez misli. Očitno sem samo tako obupana, da se mi še misliti ne da. Marija in Olivija sta ponovno skušali navezati pogovor, ampak sem ostala tiho. Ne zaupam jima več. Ozrem se na telefon in pogledam na uro. Pravi mi, da bo kmalu odbila pet. Zaidem na internet in se sploh ne ozrem k novicam. Ne vem, če si želim. Vtipkam *i*zahod sonca 27. Oktober 2023*i*. Stisne me v srcu, ko ugotovim, da bo čez slabo uro že skoraj tema. V takih časih si ne bi želela biti zunaj v temi, kaj šele v temi v gozdu. Pogoltnem svoj ego, žalost ter jezo in vprašam: »Marija, kdaj bomo prišle ven iz gozda?« Nesigurno in prestrašeno me pogleda. Ustavi se. »Ne vem... oprosti«. Zavzdihnem. Začnem hoditi naprej, enako storita tudi neznanki. Obrišem si mokre, obupane oči. Hodimo že skoraj cel dan in še vedno nikamor nismo prišle. »Pet do šestih se začne delati tema... ura je pet... samo mislila sem, da bi lahko vedeli,« rečem s tresočim glasom. Punci samo prikimata in Olivija me pomirjujoče pogleda. Umaknem očesni stik in se začnem ukvarjati s svojimi nogami.

Po še pol ure hoje začenja postajati vedno bolj in bolj mraz. Sonca se v gozdu ne vidi več. Sploh nisem pomislila, da bo v gozdu tema še prej kot zunaj. Vse od klica hodimo v tišini, ki jo včasih zmoti obupano oglašanje ptic in tiho šepetanje sester. Še listi in drevesa so skoraj utihnili. Narava se pripravlja za spanje. Zazeham. Zdi se mi, da me čaka še dolga pot, zato mogoče ni najboljša ideja, da razmišljam o spanju... in hrani. Lakota vse skupaj naredi še slabše. Čutim svojo napetost, slišim svoj prazen trebuh kako javka in hrepeni po vsaj enem samem grižljaju. Zdajle bi pojedla še kos kokosa, ki ga drugače na smrt sovražim. Tudi vode in čaja nam je zmanjkalo.

Na tleh zagledam nekaj znanega. Borim se proti želji, da bi samo za vedno zaspala. Svetlo zelena, napol spuščena teniška žogica. Enaka, kot sem jo danes že videla. Saj sem vedela. Izgubljene smo. V krogih hodimo, Marija nima pojma kje smo, niti ne Olivija. Začutim kako mi še bolj raste nezaupanje do njiju, prav tako pa... sovraštvo. Onidve sta krivi, da smo se izgubile. Ne morem več. Usedem se na tla. Upam, da bosta sestri samo nadaljevali pot, ampak očitno zaslišita moje tiho in obupano hlipanje. Ko opazim, da me gledata si obrišem solze. »April kaj je narobe?«



***

haiii evo pa smo končno dočakal nov del
pač vi sam povjte ka nj js nrdim da se vm zahvalm za čist ose oglede, lajke in komentarje. pa da mam že več kot 10 komentarjev preden je zgodba sploh obljavljena... pa ka je narobe z vami, vi... vi boste krivi da bom js umrla od sreče. neznam vm povedat kok sm hvaležna za čis usak najmanjši komentarček k ga pustite <33 povjte kk se nj vm zahvalm... pa ne pisat da nj bl pogosto objavljam dele haha zto kr to se neki časa še kr ne bo zgodil haha.
lol pa kle mamo en mini brother and sister reunion čeprov če sm čis iskrena k sm to pisala sm mela pms in sm se tok uživel u vloge da sm med tem k sm pisala jokala k dž. pač js bi umrla če bi blas tok obupana in pol bi končno slišala glas zelo ljubljene osebe pa tud če bi to bil sam mijav od mojga mačka haha. pač nvm če je vm biu tok sad ta pogovor ampk js sm mogla pol nehat pisat k se sploh nism pomirila :').
also ne js k najbl razmišljam ka bi lah April vidla na jebenih tleh haha, pač fr sm sedela tm pred tipkovnco pa bla tko... a nj bo smet, a nj bo kri, a nj bo mrtva žival lol. pol sm že napisala gate haha pa sm hotla začet tvezt o tem kk neštekam kk lah en v faking gozdu zgubi gate haha. ampk pol sm napisala žogico haha. pa ka mislte, da je teniška žogica zelene al rumene barve? to smo se mi ful pregovarjal na oratoriju kašne barve je haha tko da se skregite u komentarjih ig haha
pa jaaa ratuje zmešnjava skoz večja zdj že pridno razmišljam kk dat naslov petem poglavju haha... ampk no spoilers

zdj pa bo nasledn del žou objaulen šele drug let :((
bahahah zafrkavam, sori mogla sm ampk k bo objaulen 10. del (bro wtff že tok delč smo pa se še nč main ni zgodil lol mby preveč nakladam na konc bo ta šit doug tristo strani bahaha) bo že leto 2024
again fuuuuul hvalaaaaa za use komentarje, lajke, oglede res nevem ka nj še rečm pač tenkjuuuuuuuu <333
bai bai