»Torej, gremo zdaj?« se obrne proti nam.
»Meni je vseeno,« reče Marija.
»Meni tudi...« reče Olivija.
»Lahko,« reče tudi Alja. Jaz le prikimam.


*b*9. POGLAVJE: Spet zunaj*b*, 1. del






Hitro vzamemo vso orožje, ki ga imamo od prej, nahrbtnike in zapustimo dokaj varne stene nakupovalnega središča skozi zasilen izhod v knjigarni oziroma prodajalni vinilskih plošč. Med potjo se skoraj spotaknem ob star gramofon, vendar me ujame Marijina roka.

Zunaj takoj zavijemo na desno. V čisti tišini in s tihimi koraki se odplazimo mimo še enega ovinka. Hitro ovinkarimo po dokaj ozkih ulicah in kmalu pred nami zagledamo majhno trgovinico z orožjem. Erik pritisne na kljuko, vendar se vrata ne odprejo. »Si resno mislil, da bodo odklenjena?« zašepeta Kris. Erik žalostno skomigne z rameni. »Za božjo voljo…« siknem.
»Razbij okno s kamnom,« predlaga Marija.
»Se ti ne zdi, da bo to povzročilo veliko hrupa?« kljubovalno odvrne Olivija.
»Ja, ampak če ne pridemo notri smo za brezveze zapustili nakupovalno središče,« reče Kris.
»To je res, ampak nekateri se hočemo vrniti s celo kožo,« reče Marija.
Sama zavijem z očmi in se usedem na tla. Moj pogled ujame Aljinega. Ta z glavo pomigne proti kregajoči se skupinici, ki je pozabila, da morajo šepetati. S tal pobere kamen in ga vrže v stekleno okno nad vrati. Ob hrupu se vsi zdrznejo in obrnejo. »Alja?« presenečeno reče Marija. »Če sem iskrena, ste večji karval ustvarjali vi s tem, da ste se skoraj drli drug na drugega,« rečem sama in vstanem. »Dajte no, nehajte buljiti, drugače bom zardela,« se nasmehne, bolj zahihita Alja.
»Poleg tega pa nimamo ne vem koliko časa,« dokončam njeno misel. Namenim ji pest in ona s svojo udari vanjo. Erik skozi razbito okno odklene vrata iz notranje strani. Eden za drugim vstopijo v trgovinico. Mariji ponudim svoj nahrbtnik: »Počakam vas zunaj in vas pokličem, če se nam kdo pridruži.« Deklica prikima, nato pa tudi ona izgine v notranjost. Če bo danes kdo umrl, bom to jaz. Tokrat se usedem na stopničko pred vrati. Začnem se ozirati gor in dol po tihi ulici, ki jo občasno zmoti ropotanje mojih prijateljev. Pogrešam ptičje petje, zvoke otrok, ki se zabavajo zunaj, zvoke najstnikov, ki se pogovarjajo, smejijo, zabavajo, pogrešam vonj po sveže pečenih dobrotah iz pekarne, sovražim pogled na prazne ulice, čeprav mi je včasih malo tišine dobro delo. Ta tišina je zdaj preglasna, prenaporna, prav nič pomirjujoča. Vesela sem, da imam vsaj Marijo, Olivijo, Erika, Krisa in Aljo. Vsak dan se vprašam, kje bi bila zdaj, če se ne bi srečala z Marijo in Olivijo. Verjetno mrtva. Kje bi bile me tri zdaj, če ne bi srečale Krisa, Erika in Alje. Verjetno obupane nad življenjem. Ti ljudje tukaj mi nudijo nov dom, udobje, prostor za zabavo, ki mi pomaga da ne zblaznim. Vesela sem, ko slišim njihov smeh, vesela ko začutim njihovo bližino, vesela ko skupaj jemo, pijemo, delamo neumnosti…
»Kaj je April? Spet izgubljena v svojih mislih?« reče Kris in se usede zraven mene. Začudeno ga pogledam.
»Spet? Ne, samo razmišljala sem, kako hvaležna sem, da ste vi vsi z mano.«
»Vsi smo hvaležni eden za drugega… vsaj meni se zdi. Brez vas bi bil osebno verjetno že v grobu.«
»Enako. Ste že nabrali vse?«
»Ne, samo moj nahrbtnik je že poln, pa sem se ti pridružil.«
»Okej. Sploh nisem vedela, da v naši državi obstaja trgovina z orožjem. Kako to, da ni zaprta?«
»Še dobro da ni.«
»Res.«
»Mogoče je za lovce? Ali kaj takšnega. Zagotovo potrebuješ licence, da kaj kupiš.«
»Ki jih mi imamo.«
»Itak, da jih imamo.«
»Ja.«
»Zagotovo.«
»To sploh ni vprašanje.«
»Pogrešal sem to…«
»Kaj?«
»Tvoj smeh. Zadnje čase je bil vedno bolj tih in neiskren.«
Nasmehnem se in zamišljeno pogledam v tla. »Kaj je? Občuduješ svoje grde čevlje?«
»Bolje zate, da to vzameš nazaj!«
»Od vseh čevljev, ki jih imaš na voljo v nakupovalnem centru, nosiš enake, ki si jih nosila, ko smo prišli sem?«
»Učinkoviti so in dokler ne razpadejo jih bom nosila.«
»Kaj torej gledaš? Svoje smešne nogavice?«
»O, prosim, poglej svoje hlače…« rečem in ga dregnem s komolcem.
»Moje hlače so čudovite.«
»Moje nogavice so čudovite. Prav tako moji čevlji.«
»Okej no, ne pobijta se med sabo golobčka,« reče Marija in mi poda moj, zdaj poln, nahrbtnik. Ponudi mi roko in z njeno pomočjo vstanem in si ga dam na rame. »Previdno z njim, v njem je veliko eksploziva,« reče Erik.
»Res?« vprašam.
»Ne vem. Zagotovo so notri nevarne stvari,« odvrne in me lopne po rami. »Mogoče zna kaj eksplodirati, nisem profesionalec za orožje.«
»Noben od nas ni,« ga dopolni Olivija.
»Pa saj imamo licenco,« reče Kris, šaljivo. Z njim vred izbruhnem v dokaj glasen smeh.
»Ne vem na čem sta, ampak to ni zdravo obnašanje,« reče Marija.
»Ne vem na čem sta, ampak to ni zdravo obnašanje,« jo oponaša Kris z narejenim čudnim glasom. Marija zavije z očmi. »Hej, Marija, meni pa ne boš pomagala vstati?« vpraša Kris 'užaljeno'. Primem se za trebuh, ki me od smeha že boli. »Okej, če nam vidva dovolita, bi zdaj lahko šli,« reče Erik. Marija njegovemu bratu pomaga vstati.

Za Erikom se zvrstimo eden za drugim in ponovno začnemo ovinkariti. Kris me je spravil v tako dobro voljo, da nisem niti malo živčna. To se spremeni, saj se Erik v najožji ulici, ki sem jih kdaj videla, nenadoma ustavi. Zastokam, saj se z glavo zaletim v nekaj trdega v Marijinem nahrbtniku. »Erik, kaj se dogaja? Zakaj smo se ustavili?« se oglasi Kris za mano. Erik ostane tiho. Ker je najvišji z lahkoto vidimo kako pogled ozira v nekaj na tleh. »O moj bog,« iz sebe izpusti Olivija, ki se je očitno prerinila mimo njega. »Olivija? Bi nam mogoče rada posredovala informacije, o tem kaj točno gledata na tleh?« reče Marija, očitno jezno in živčno.



***