8. POGLAVJE: Izbira strani, nevem ker del morm pogledat


»Ravno zato nočem iti ven Marija. Kaj, če se komu kaj zgodi. Mislim, da nama je obema vseeno kaj se zgodi z nama, mene bolj skrbi za ostale, zate, če veš kaj mislim...« Odmaknem se od nje in zavzdihnem.
»Vem...«
Zatopiva se vsaka v svoje misli. Meni odjadrajo stran od vsega tega, tja kjer sem samo mislila, da je življenje težko pa čeprav je teklo kot po slabo naoljeni ponvi. Kaj bi dala, da bi lahko šla v en mesec nazaj, ko se nisem odločala med življenjem in smrtjo, temveč le o tem kako se bom oblekla ali kaj bom jedla, koliko čokolade si bom kupila... vsaj ta je zdaj zastonj. Pogrešam vse brezskrbne pogovore, majhne trenutke, ko sem lahko uživala v lepoti noči, brez da bi se ob pogledu na zvezde spomnila na vse ljudi, ki sem jih izgubila in na vse ljudi za katere se bojim, da jih bom izgubila. Pogled usmerim gor, v delno oblačno nebo. Kljub temu, da se tam zgoraj ni nič spremenilo se mi zdi, da nebo ni več tako modro, kot je bilo včasih. Tudi svet okoli mene postaja siv in gnil, tako kot koža neustavljivih bitij, ki povzročajo to senco nad mojim življenjem. Pogled spustim proti strehi trgovin in tam zagledam lučke, ki mojemu življenju ohranjajo vsaj toliko veselja, da ne ugasne. Pogled mi zdrsne proti Mariji. Njene rjave oči so zaskrbljeno usmerjene vame.
»Kaj?« rečem začudeno.
»Nič,« zavzdihne.
»Kako to misliš 'nič'. Zakaj me tako gledaš?«
»Kako?«
Nejeverno pobuljim vanjo. »Pozabi...«
»Oprosti?«
»Ne, ne opravičuj se...« Vstanem. »Kam greš?« vpraša rdečelaska.
»Ne vem,« zavzdihnem. Splezam dol po lestvi in zavijem v najbližjo naključno trgovino v kateri prodajajo oblačila. Zaprem se v kabino za pomerjanje. Nekaj časa samo stojim tam, zrem v svoj odsev. Usedem se na tla in prazno zrem v telo, ki je včasih žarelo od sreče, zdaj pa iz njega odseva le šibka svetloba, ki je prežeta z obupom. Mogoče pa sploh ni tako slaba ideja, da gremo ven. Ampak vseeno je. Zagotovo se bo zgodilo nekaj slabega. To ne pomeni, da se to slabo ne more zgoditi tudi med tem, ko smo tukaj. Mogoče notranja stran nakupovalnega središča daje lažen vtis varnosti. Mogoče zunanja stran ni tako slaba, kot si jo predstavljam. Lahko bi pa samo ostala tu in zrla v tujo osebo v ogledalu. Lahko bi pobegnila od vsega tega, lahko bi vse samo končala. Lahko bi se rešila vseh problemov in enostavno izginila. Za vedno.

To misel si izbijem iz glave, preden bi se zatisnila globoko v moje možgane. S težo vstanem in se počasi privlečem ven. Splezam po lestvi na streho. Ujamem Olivijin pogled, zato se ji bežno nasmehnem. »April, odločili smo se, da gremo po orožje. Če želiš lahko ostaneš tu...«
»Ne, v redu je. Šla bom z vami,« rečem prazno. Rokave puloverja, ki ga imam na sebi potegnem čez dlani in se s prsti neutrudno borim z nitko, ki je pobegnila iz svojega mesta.
»Prepričana?« vpraša Olivija. Prikimam. Tako bo še najbolje. Nikogar tu ne bom nikoli pustila na cedilu.
»Trgovina z orožjem je približno pet do deset minut stran. Jaz poznam pot,« reče Erik. »Predlagam, da gremo ven skozi zasilni izhod ene od trgovin.«
»Kdaj gremo?« vpraša Alja.
»Ti greš tudi?« nesigurno pripomne Marija.
»Ja,« odvrne čemerno.
»Jaz pravim zdaj,« reče Erik.
»Zdaj?« vpraša Kris.
»Zakaj pa ne?«
»Kaj če nas ujame tema?«
»Bomo pobegnili pred njo in se skrili v svetlobi!«
»Erik, z vsem spoštovanjem, tvoji možgani so se skisali...« reče Kris.
»Jih vsaj zombiji ne bodo marali,« Erik odvrne navdušeno.
»Okej...« zavzdihne Kris nezainterisirano. »Torej, gremo zdaj?« se obrne proti nam.
»Meni je vseeno,« reče Marija.
»Meni tudi...« reče Olivija.
»Lahko,« reče tudi Alja. Jaz le prikimam.


***
gayzis ajm sori ta de je tko za pol besed krajši sam nism hotla nč več pisat k kle nameravam začet novo poglavje, nism pa hotla sred dela it na novo poglavje
sorčiii (hermi, theweirdo pa kavica12 DONT MURDER ME ve mi najbl grozite)
slay
april in her dipresd era
also erik gone madddd
vi gouinnn autsajdddd in da zombie landdddddd

js morm it spatttt slejj
šekr se nism odločla a bom objaulala ob sobotah al nedeljah
pomoje bo usak tedn lih drugač odvisn kk mi bo ratal