*b*3. POGLAVJE: Stvor*b*, 2. del


Nedaleč stran zagledam dve postavi, ki se mi približujeta. Vsa osupla ugotovim, da sem na travniku pozabila svoj nož. Odlično. Tako se bo končalo moje življenje. Poskušam biti pogumna ampak zaradi nerodnosti in nenatančnosti pozabim na lastno glavo in umrem. Očitno res ne bom dosegla starosti, moje skrbi glede sivih las so brez pomena.

Usedem se na tla in se predam usodi. Postavi sta vedno bolj in bolj blizu. Kmalu pa ugotovim, da nista smrdeči in sivi. Proti meni hodita dve neokuženi punci. Ena od njiju šepa, drugače sta pa normalni. Vstanem in jima grem sumničavo naproti. Ko se srečamo se mi višja od njiju iskreno nasmehne: »Oj, jaz sem Olivija, tole pa Marija,« manjša, ki stoji poleg Olivije, se mi plaho nasmehne. Ko se zavedem, da od mene pričakujeta odgovor hitro odkašljam in rečem: »Um ja… jaz sem April… um…« Kako neprijetno. Zakaj se ne znam pogovarjati? Spoznavanje novih ljudi je moja šibka točka. Vedno sem imela Luno in to mi je zadoščalo. »Kaj se je zgodilo s tvojo roko? Ali si okužena?« me vpraša Olivija. Pogled mi pade na mojo krvavo roko. Rana me ne boli tako kot boli to, da okoli mene ni več ljudi, ki jih imam rada.
»Ne, ko sem tekla mi je spodrsnilo in sem se urezala… uh, kaj se je zgodilo s tvojo nogo?« se obrnem proti Mariji in upam, da vprašanje ni žaljivo. Kaj pa jaz vem.
»Eden od zombijev me je zgrabil zanjo in sem padla, ampak sva z Olivijo razkužle, zato se verjetno ne bom okužla z virusom. Če se seveda širi tud preko dotika.« mi odvrne.
Osuplo jo pogledam: »Zombijev? Želiš reči, da so ti… ti stvori zombiji?«
»Meni se že zdijo. Samo pomisli. Niso živi, niso mrtvi… radi imajo možgane? Zavohajo kri pa take stvari. To meni zveni kot zombi. Mislm še izgleda kot zombi!« mi nejevoljno odvrne.
»Kako pa vesta, da imajo radi možgane? Pa, da zavohajo kri? A sta se že srečale s katerim? Do moje hiše so štirje prišli pa o njih nimam niti najmanjš…« moje pritoževanje zmoti tiho in potuhnjeno renčanje. Ne mi reči, da so tisti bedaki prišli sem.
»Ali veš kako jih ubiti?« me vpraša Olivija.
»Ne…«
»Kje imaš pa nož s katerim si se urezala?«
»Pozabila sem ga na travi,« rečem osramočeno.
»Okej. Marija daj ji tisto pištolo, ki sva jo našle doma. April, upam da usaj približno dobro meriš. Glej, pištola zombiju ne bo naredila nič, ker je že večinoma mrtev. Njihovo telo ne deluje enako kot naše. Ti meri v njegove oči, roke in noge. Tako bo počasnejši in ga bova midve lahko lažje ubile. Razumeš?« Marija mi poda pištolo. Sama vzame kuhinjski nož med tem ko Olivija iz nahrbtnika povleče kratek meč.
»Ja… čakaj kako pa veš use to? In kje si dobila meč?« rečem, ko dvignem pogled s pištole.
»Bom potem razložila. A sta pripravljene?«
»Ja,« reče Marija. Jaz samo plaho prikimam. Odložimo težke torbe na tla.

V čisti tišini stojimo sredi ceste. Pogled mi šviga levo in desno. Kje je ta prekleta pošast? Po nekaj napetih minutah, ki so bile dolge kot ure, Olivija spusti meč in se obrne proti meni: »Očitno ne bo nič.« Tudi Marija se obrne proti meni. Odkimam: »A ne vohata tega... gnilega vonja?«
»Zagotovo ni opazil, da smo tukaj in je šel, vonj je pa ostal,« zatrdi Marija.
»Ampak ali nista rekli, da vohajo kri?«
»Ja, in?«
»Marija, ali ne vidiš kakšna je moja roka?«
Marija spusti pogled. »Ampak...«
»O moj bog!« iznenada vzklikne Olivija.

»Kaj je?« z zanimanjem obrnem pogled k njej. Ona svojega usmerja v nekaj za mojim hrbtom. Obrnem se in ugledam njegovo grozoto. Iztegnem tresočo levo roko in s težavo namerim v njegovo levo nogo. Sprožim in zgrešim. Ko bi se vsaj urezala v levo roko in bi lahko merila z desno. Strel našega prijatelja samo še bolj vznemiri. Zarenči in prazen pogled hitro usmeri vame. Ponovno namerim in tokrat zadanem. Po zraku se zasliši obupno rjovenje, bolj krik. Začutim kako se mi spet začnejo solziti oči. Vem, da mi zombi noče nič dobrega, ampak sem mu vseeno zadala bolečino in tega ne prenesem. »Bravo April, zdaj pa še njegovo desno nogo!« me spodbudi Marija. Namenim ji kratek pogled in pokimam. Namerim v zombijevo desno nogo, zamižim in sprožim. Ko odprem oči ga vidim kako se plazi in noge vleče za seboj. Olivija stopi mimo mene in stopi do zombija, ki jo poskuša zgrabiti za gleženj. »Gnij v peklu,« reče in mu odseka glavo. Sesedem se in obraz zakopljem v roke. To mi ni všeč. Niti najmanj mi ni všeč. Življenje je kruto, svet pa še bolj. Kako si zdajle želim biti doma v maminem ali očijevem objemu, varna. Spomnim se očija-zombija kako me gleda skozi okno. Ampak to ni on. Začutim kako me Olivija objame: »Hej, April saj je okej. To si je zaslužil.« Kako šibko sem morala izpasti. Saj vem, da nisem pogumna in nikoli ne bom. »Ne. Tega si ni zaslužil. Saj ne vemo. Mogoče ima družino...« Glas se mi zlomi.
»April, pa saj je zombi!«
»Ja, ampak preden je postal je bil človek! Bog ve kako se je sploh okužil. Mogoče je ščitil svojo družino in rešil življenja tako, da se je žrtvoval in zdaj... zdaj ga ni več!«
Tudi Marija se usede na tla: »Ja. Mogoče imaš prav, ampak za njega je bila bitka izgubljena že ko se je okužil. Tole tukaj... to ni bil on, to ni bilo njegovo razmišljanje, dejanje. Saj veš, zombiji ravnajo nagonsko. Pa daj obveži si že to roko, da ne privabiš še kakšnega.« Prikimam in sežem k torbi. Odprem jo in ven vzamem povoj. »Daj, da ti pomagam,« se ponudi Marija in mi povoj vzame iz roke. Olivija vzame razkužilo in brisačko. Nastavim svojo desnico. »Okej zdaj bo malo zapeklo...« Skremžim se. Poskušam ostati močna, čeprav imata najvrjetneje obe o meni že vtis, da sem šibka. Ko mi Olivija očisti dlan, mi nanjo Marija zaveže povoj.

»Kaj zdaj? Kam gremo?« vpraša Marija. Sama skomignem z rameni. Obe se obrneva proti Oliviji: »Lahko bi šle v mesto do nakupovalnega središča in kupile hrano, orožje pa take stvari? Glede na to, da ne vemo za kolko časa bomo zunaj. Če gremo trkat na vrata nam seveda nihče ne bo odprl, ker so po novicah rekli, da ne. Sicer ne vem koliko je ura ampak nekako se bomo tudi morale spolniti kje bomo spale, da bomo nekako preživele.«
»Če pa umremo pa pač umremo,« doda Marija.
Zavzdihnem in rečem: »Okej potem pa kar pot pod noge, do mesta je peš zelo daleč. Razen če ukrademo avto ampak dvomim, da katera od vaju zna vozit.« Nasmejeta se in odkimata. S tal vzamemo nahrbtnike in se odpravimo novim težavam naproti.


***


uuuu dobl smo družbo hahahaha
ka si mislte o Mariji pa Oliviji?
haha rabm vm povedat kk mam pomešano izbiro imen v tej zgodbi. Aprilino prvotno ime je bilo Olivija, pol je bla Luna in pol šele April. Njen brat Luka je bil najprej Kris, pol Tevž, pol Mark pol pa šele Luka haha. Olivija je bla prej Ema, pol sem se pa odločla da to ime pripišem Aprilini sosedi (ne ravno prijateljici haha), ki stanuje čez cesto haha. Kmal bom pa predstavla še več novih characterev in lah pol povem kok sm vijugala z njihovimi imeni haha.
sicer me pa zanima še neki pol pa utihnem. A vm je jasno pr dialogih kdaj govori April, kdaj Olivija in kdaj Marija? Nism hotla skos ponavlat … je rekla Marija … je rekla Olivija itd. pač in ful ne vem če je jasno kdo kdaj kej pove haha.
no ja toj to, hvala za komentarje (kritike in pohvale) in lajke ter hvala čist vsakemu k prebere mojo zgodbico :)
v naslednjem delu (če lah mal spoilam) boste pa zvedl use kar se je zgodil Mariji pa Oliviji preden so se naše punce srečale :)
baiii

obveščam, če se spomnem:
- Kavica12
- #love
drugač pa vedn lah kliknete ono kljukico kle spodi hahahah hvala če bote <3