*zelena*TW: umm tko ene besede so dost ogabne lol, z zeleno zvezdico sm označla del k ga ne brat če te tku take stvari motjo in un del k je označn preskoči sj je čis mal*zelena*

*b*4. POGLAVJE: Grozovita pripoved*b*, 2. del

V enem dnevu se jima je zgodilo toliko stvari, izgubili sta ljubljeni osebi, ampak vseeno sta močni. Morala bi se zgledovati po njima. Ampak sama žalujem navznoter in navzven. Kako velikokrat v življenju sem si želela znati brati misli. Zdaj je spet eden od teh trenutkov. Bog ve, o čem razmišljata. Mogoče se samo pretvarjata, da sta veseli zato, da meni ne bi bilo neprijetno. Lahko bi samo vprašala... ampak si ne upam. Naj zaenkrat ostane kar tako.

Marija in Olivija se ustavita. Dvignem pogled in opazim, da me pričakujoče gledata. »Kaj?« bleknem.
»Vprašala sem te zakaj si bila ti zunaj?« mi reče Marija.
»Aja. Kot sem vama že rekla, so do moje hiše prišli štirje zombiji in ko so udrli noter, sem pobegnila skozi okno in se znašla na glavni cesti. Nič posebnega.« Ne bom omenjala možnosti, da je bil en od zombijev moj oči.
»Kdaj si se pa potem urezala?«
»Ko sem pobegnila in tekla stran. V roki sem imela kuhinjski nož in mi je spodrsnilo na nečim... še sama ne vem kaj je bilo to. Potem sem vstala in šla naprej, idiot od mene je pa pozabil nož na travi.«
»Okej.«

Spet naporna tišina. Tudi če nekako preživimo in dejansko pridemo do nakupovalnega središča. Kaj potem? Ne dovolim si, da se ujamem v svoje misli in uskladim korak z rdečelaskama.
»Ali bi se tebi zdelo v redu, da bi mogoče šle po bližnjici? Jaz sem po njej hodila do svoje prijateljice, ki živi nedaleč od mesta,« reče Marija.
»Kje pa je ta bližnjica?« vprašam.
»Po gozdu.«
»Ampak ali si prepričana... mislim vseeno je gozd.«
»Jaz mislim, da moramo biti previdne. Če gremo po bližnjici bomo v mestu lahko pred nočjo, če gremo po cesti bomo morale hoditi v temi, kar meni iskreno ni ravno po godu,« reče Olivija.
»V redu,« rečem bolj negotovo.

Marija se usmeri proti gozdu in kmalu nas ta popolnoma obdaja. Spet zapademo v smrtno tišino, ki jo moti le pokanje vej in šumenje listov pod našimi nogami. Zakaj se mora to dogajati ravno meni? Zakaj ne moram biti zdajle doma, na kavču, pred televizijo? Zakaj moram cel dan bloditi po neznanih poteh, brez da bi vedela kaj se bo zgodilo naslednjo sekundo, brez da bi vedela kaj bo mogoče skočilo name v naslednjem trenutku? Obožujem svoje življenje.

»Bi vaju motilo, če predvajam malo glasbe?« vprašam in prekinem brezupno tišino.
»Če želiš. Ampak jaz bi na tvojem mestu hranila baterijo na telefonu,« mi odvrne Olivija.
Prhnem. »Vseeno mi je za baterijo, zakaj sploh potrebujem telefon. Kdo me bo pa poklical? Sveta krava?« rečem in zavijem z očmi. Odprem aplikacijo za glasbo. Škoda, da nisem s seboj vzela slušalk, Bog ve, kaj si bosta sestri mislili o mojem okusu za glasbo. Kliknem na naključno predvajanje in telefon me osreči ko zaslišim, da sem bila nagrajena s svojo najljubšo skladbo. Ošvrknem tudi uro, ki kaže osemindvajset čez tri.
»Rada poslušaš klasiko?« se zdaj zasliši iz Marijinih ust.
»Ja, večinoma poslušam samo to, včasih pa tudi kaj filmske glasbe ali pa kakšno pop pesem, samo to bolj redko.«
»Jaz isto!« mi reče z žarečim obrazom.
»Kul! Koga pa najraje poslušaš?«
»Rada imam Debussyja in Griega. Včasih pa poslušam tudi Vivaldija, Mozarta in Beethovna. Ti?«
»Jaz zadnje čase poslušam Tchaikovskega, Prokofijeva in Stravinskija. Igraš kakšen inštrument?«
»Klavir, že skoraj deset let.«
»Jaz tudi že skoraj deset let igram violino, znam tudi malo klavirja, kitare in ukulela.«
»Lepo.«

Ponovno sledi tišina. Iz torbe vzamem kuli in zvezek in si začnem zapisovati nove podatke, ki jih vem o zombijih. *i*Smrdljiv vonj, mastni lasje, sivkasta koža, gnili zobje, prazen pogled.*i* V glavi se mi pokaže slika tega nagnusnega stvora. Skremžim se. Z gnusom si skiciram podobo zombija, ki smo ga s skupnimi močmi ubile. Spet se mi orosijo oči, ko se spomnim na kruto usodo, ki se dogaja okoli nas. *i*Vohajo kri, radi imajo možgane.*i* To mi ni čisto logično.
»Hej, rekli sta da imajo zombiji radi možgane?«
»Ja... zakaj?« se k meni obrne Marija.
»Nič, samo zanima me kako to vesta?«
*zelena***zelena*
»Ko sva zapustili hišo je bil zunaj naš maček in no... čisto je bil razmrcvarjen... ni imel možganov, ostale dele telesa je pa še imel in sva predvidevali, da so zombiji... saj veš no.«
*zelena***zelena*
»Ja.«
Tega mi ne bi bilo treba vedeti. Če imam pa kaj rada so pa to živali. Od vedno sem si želela imeti hišnega ljubljenčka, ampak mami je bila alergična na dlako. Ko sem bila stara šest, smo kupili akvarij in sedem ribic. Ampak so vse umrle po približno enem tednu. Še vedno ne vem kaj je bilo narobe. Vsaj čustveno se nisem navezala na njih, tako da je bila njihova smrt lažja.

*i*Pištola ga ne ubije, samo upočasni. Da ga ubiješ, moraš njegovo glavo ločiti od telesa.*i* Zakaj mora biti vse povezano z njimi tako ogabno? Pospravim pisalo in zvezek. Dovolj gnusa za danes. Upam. Če bi bil danes normalni dan, bi zdajle kmalu končala s poukom in bi se usmerila na avtobus. Čez nekaj časa bi bila doma in bi lahko brezskrbno uživala v počitnicah. Ampak ne, vse je obrnjeno na glavo.

Srce mi začne hitreje biti, ko ugotovim, da ne slišim več pomirjujočih godal, pihal in trobil. Tudi Marija in Olivija se ustavita. Sama se ozrem proti telefonu, saj me zanima zakaj se je glasba prekinila. Ko pa opazim ta vzrok se mi usta razpotegnejo v nasmešek. Luka.


***
haiiii
nevem zdel se mi je da bi blo dobr dat trigger warning na začetku če je komu to ogabn, čeprov so se v prejšnjih delih dogajale kr mau ogabne stvari pa tud vnaprej vm povem da se bojo haha
tku povejte če rabm te twje pisat
ugl
ta del je mau krajši, spet sori sam tko tri tedne nism čist nč pisala, rabm se mau spet ogret hahahaha ampk oblubm da bom zdj spet pridna in bom pridno pisala za vs
ZDJ PA
A STE VI USI ČIS ZMEŠANI PAČ PRSEŽM DA SE VM JE ODPELAL PAČ ZAKA MAM JS 30 LAJKOV NA PREJŠNJEM DELU TO JE TK UNBELIVABLE pač kva nj vm rečm HVALA HVALA HVALA HVALA... povjte ka rabm rečt da se vm lah zahvalm vi sploh neveste da to men tok pomen <3333 lygssssm (luv ju gujs sou sou sou sou mach) <3333 🫶🫶🫶
nevem a je vm to čudn, a je sam men ampk tku ful mi je neprijetno (?) pisat imena ljudi, knjig, krajev, aplikacij itd. k zares obstajajo lol. pač v tem delu je blo mal o glasbi an in sm pisala imena skladateljev (česar sm se do zdj pridno izogibala) in nevem mi je ful funny haha. pa še tko nimam blage kk se sklanjajo njihovi priimki tko da don't blame me če je kj tko čudn napisan
pa tko ta del nevem zaka mi ga je blo tok težko napisat haha in sm šla brt za nazaj in se mi zdi tko bed ampk se mi neda šeenkat pisat k sam hočm it naprej od kle haha tko da povjte če je tko... kk se to slovensko reče... plosk? ne čak pač ful hočm da je moja zgodba tk deep in občutk mam da ta del ni deep haha
ok da ne bom povedala cele življenske zgodbe...
hvala za use komentarje pa lajke, oglede, pa usem k ste prebral <333
UŽIVITE NA POUNO U POČITNCAH PAČ TOJTOOOO POČITNCEEEEEE
ALSO DONS BOM MELA V CD KONCERT sam tu je druga zgodba bom vrjetn napisala u kotičk razn če se mi ne bo dal :)
baii