Ela je prislonila steklenico bliže k očem. Znotraj se je svet premikal — ne več kot miniaturna pokrajina ujeta v steklu, temveč kot resničen svet, ki je odzvanjal z energijo, z napetostjo, ki ji je govorila, da to ni več igra domišljije.
V steklenici je zagledala postavo, ki je stala pri fontani. Bila je drobna, zavita v tančico svetlobe, in dvignila je roko. V istem trenutku se je Ela zazibala — ne fizično, ampak kot da bi jo nekaj iz sveta znotraj steklenice pritegnilo vase.
Dotaknila se je temnega steklenega ključa in začutila, da ni narejen le iz snovi, ampak iz spomina. V njenih mislih so se začele prikazovati slike: njena babica, še mlada, kako stoji ob Dvojni duši, in govori z nekom, ki ni imel obraza — a izžareval je moč.
Arkem.
Ela je s tresočimi prsti vzela steklenico in ključ. Postavila ju je skupaj na kamnito ploščo pri potoku. Trenutek je oklevala, nato pa ključ vstavila v drobno razpoko na dnu steklenice, ki je tam — do tistega trenutka — ni bilo.
Zrak je zadrhtel. Ptice so obmolknile. Zemlja je tiho zadonela.
In steklenica je počasi začela izginjati.
Ne razbiti.
Ne eksplodirati.
Izginjati.
Kot da bi se raztapljala v tančico resničnosti.
Ela je čutila, kako jo nekaj vleče naprej. Sredi svetlobe, ki se je širila iz razpadajoče steklenice, se je odprl prehod — ni bila odprtina, ni bil tunel. Bil je občutek, kot da stopaš v sanje, ki jih hkrati čutiš in oblikuješ.
Brez nadaljnjega razmišljanja je stopila naprej.
Ko je odprla oči, ni bila več v gozdu. Stala je na tlakovanem trgu. Zrak je bil gost z vonjem po roži, ki je nikoli ni poznala, a se ji je zdela domača. Stolp je bil zdaj blizu, veliko večji, skoraj grozeč. Na ulicah so se premikale postave — nekateri so bili ljudje, drugi pa... sencasti, komaj vidni. Njihovi pogledi so se ustavljali na njej. Vedeli so, da je nova. Da ni od tukaj.
Nekdo ji je pristopil. Mladenič, obraz mu je bil svetel, a oči starodavne.
»Ela,« je rekel. »Si pripravljena? Ključ si uporabila. Zdaj si ena izmed nas.«
»Kdo si ti?« je vprašala.
Nasmehnil se je. »Sem tisti, ki je babici dal zemljevid. In tisti, ki je izgubil brata zaradi Arkemovega prekletstva. Ampak še ni konec. Zdaj se lahko začneš boriti.«
Nato ji je podal steklen list papirja, ki se je zasvetil v njenih rokah.
Na njem so bila zapisana samo tri besede:
»Iskanje se začenja.«
V steklenici je zagledala postavo, ki je stala pri fontani. Bila je drobna, zavita v tančico svetlobe, in dvignila je roko. V istem trenutku se je Ela zazibala — ne fizično, ampak kot da bi jo nekaj iz sveta znotraj steklenice pritegnilo vase.
Dotaknila se je temnega steklenega ključa in začutila, da ni narejen le iz snovi, ampak iz spomina. V njenih mislih so se začele prikazovati slike: njena babica, še mlada, kako stoji ob Dvojni duši, in govori z nekom, ki ni imel obraza — a izžareval je moč.
Arkem.
Ela je s tresočimi prsti vzela steklenico in ključ. Postavila ju je skupaj na kamnito ploščo pri potoku. Trenutek je oklevala, nato pa ključ vstavila v drobno razpoko na dnu steklenice, ki je tam — do tistega trenutka — ni bilo.
Zrak je zadrhtel. Ptice so obmolknile. Zemlja je tiho zadonela.
In steklenica je počasi začela izginjati.
Ne razbiti.
Ne eksplodirati.
Izginjati.
Kot da bi se raztapljala v tančico resničnosti.
Ela je čutila, kako jo nekaj vleče naprej. Sredi svetlobe, ki se je širila iz razpadajoče steklenice, se je odprl prehod — ni bila odprtina, ni bil tunel. Bil je občutek, kot da stopaš v sanje, ki jih hkrati čutiš in oblikuješ.
Brez nadaljnjega razmišljanja je stopila naprej.
Ko je odprla oči, ni bila več v gozdu. Stala je na tlakovanem trgu. Zrak je bil gost z vonjem po roži, ki je nikoli ni poznala, a se ji je zdela domača. Stolp je bil zdaj blizu, veliko večji, skoraj grozeč. Na ulicah so se premikale postave — nekateri so bili ljudje, drugi pa... sencasti, komaj vidni. Njihovi pogledi so se ustavljali na njej. Vedeli so, da je nova. Da ni od tukaj.
Nekdo ji je pristopil. Mladenič, obraz mu je bil svetel, a oči starodavne.
»Ela,« je rekel. »Si pripravljena? Ključ si uporabila. Zdaj si ena izmed nas.«
»Kdo si ti?« je vprašala.
Nasmehnil se je. »Sem tisti, ki je babici dal zemljevid. In tisti, ki je izgubil brata zaradi Arkemovega prekletstva. Ampak še ni konec. Zdaj se lahko začneš boriti.«
Nato ji je podal steklen list papirja, ki se je zasvetil v njenih rokah.
Na njem so bila zapisana samo tri besede:
»Iskanje se začenja.«
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobra zgodba<3333
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
lepoo <33 lovammm
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super! ta mladenič se mi zdi nice, upam da bosta sodelovala...
Fanj se mej<33
Fanj se mej<33
0
Moj odgovor:
Nega
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mozolji na hrbtu
Hej! Počasi imam valeto in na hrbtu imam mozolje. Naredili so se mi poleti, med poletnimi počitnicami. Ne vem kako se jih naj znebim in ker bo počasi valeta, ne želim biti tam z aknami. K zdravniku ali pa k dermatologu pa ne želim iti, ker se mi zdi, da bom predolgo čakala na vrsto. Bila bi vesela vsakega izdelka, ki bi mi ga priporočili. Hvala že v naprej!
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(108)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(128)
Ne preberem Ti&jaz.
(44)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Wowwww lolyyy js nism vedla da ti tko dobr ...
wow res je lepo pa srecno pri sprejemcih ...
Res zelooooooooooooooooo lepo!!!!!!
Upam ...






Pisalnica