Objemala sem svojo babi. Nisem je hotela izpustiti iz objema. Nisem. »Adijo! Lepo se imej!« Pri njej sem bila na počitnicah zdaj pa grem z mami domov. »Adijo!« Sem še jaz pomahala. Glede nato, da je bila stara 61 let se je držala zelo dobro. Preden grem še zadnjič pogledam njene Rjave kodraste lase. Nisem si mislila, da jih bom takrat zadnjič videla. Da bom tisti dan zadnjič pogledala v njene modre oči kot moje. Kako naj bi vedela? Bila sem stara 10 let. Saj sem že čez dva dni izvedela, da je umrla v prometni nesreči. Vse sem videla le še v negativi. Cele dneve sem jokala kot slap. Še pogovarjati se mi ni dalo, saj drugače veliko govorim. Ko sem čez okno moje sobe videla babice, ki so srečne hodile zraven svojih vnukinj, mi je ob tem velikokrat po licu spolzela solza. Če bi lahko zavrtela čas nazaj bi preživela več časa z njo. Bila je zabavna, nasmejana. Spomnim se trenutkov, ko sva hodili v gozdove in opazovali veliko zanimivih dreves. Skrbela je za mene kot, da bi bila njena največja dragocenost. Ko se je kdo pogovarjal po sporočilih ali v živo o njihovih babicah bi se najraje zjokala. V šoli so se mi seveda poslabšale ocene, vendar sta me moja starša razumela. Tega nisem morala preboleti. Vedno vsem, ko jim povem, da mi je umrla babica rečejo »Moje sožalje« Ampak, če tega niso doživeli ne bodo nikoli razumeli kako je. Prvi teden, ko mi je umrla babica celo v šolo nisem hotela. Tako ali tako bi se cel pouk jokala. Počutila sem se kot, da bi izgubila nekaj v sebi. Nek močen steber. Ampak zdaj se je porušil. In ne morem ga več zgraditi. Saj imam še zmeraj mamo in očeta, ampak, ko sta hodila na službena potovanja ali kam šla, da sta me morala dati v varstvo. Moji eni in edini babi. Ona me je pazila. Nisem si morala predstavljati kje bi bila, če nebi bilo nje. Spomnila sem se kako sem ji kazala posnetke mojega zaključnega nastopa v šoli. Bila je tako navdušena, da je še nekaj minut govorila »Bravo Emanuela!« Vedno je razmišljala pozitivno. Verjela je vame in v vse dobre ljudi. Če je videla koga na cesti, ki rabi pomoč, mu je takoj pomagala kljub temu, da bo zamudila v trgovino, ker bi se vsak čas zaprla. Mama in oče tudi imam rada, vendar imam do babi Elene posebno vez. Nihče naju ni mogel ločiti. Bili sva istega mnenja, bila je skromna, poštena... Vse kar vsebuje dober človek. Ampak zakaj tako dobri ljudje kot je moja babi umrejo, mi nebo nikoli jasno. Življenje ni pravično. Pri večerji sem vedno govorila kaj se mi je dogajalo v šoli. Zdaj ne več. V šoli sem vedno z nasmehom pozdravila prijatelje. Zdaj ne več. Moje življenje se je spremenilo. Tisti, ki tega niso doživeli ne bodo nikoli razumeli. Občudovala sem jo, ker je kot 60 let stara ženska plesala. Zmeraj, ko sva na televiziji videli gimnastiko je rekla: »To sem jaz delala, glej!« Čez približno 5 let sem imela trenutek, ko nisem vedela kaj naj. Naj bom zavedno tiha mala punca, ki zajoka vsakič ko kdo omeni besedo ˝babica˝? Seveda, ne! Zavedno bom žalostna, ker je umrla ampak ne bom pa zdaj zaradi tega obupala nad svojim življenjem. Edino kar me lahko pomiri je ples. Že od malega sem plesala, ko pa sem postala starejša sem nehala. Zakaj? Zakaj bi nehala neko stvar, ki me osrečuje in pomirja? Vstala sem se iz postelje, ki je bila čisto mokra zaradi joka. V glavi sem si ponavljala besede: »Jok ti ne bo pomagal.« Kot bi spet svoj steber, ki se mi je zrušil zaradi babi Elene postavila. »Ostala bom močna, ne glede na vse.« Srce mi je govorilo, da to moram storiti. In, če to pravi srce, ki je bilo do zdaj vedno veselo in razigrano ob babi Eleni pomeni, da mu moram slediti. »Če ples ne bo prišel do mene, bom pa jaz prišla do plesa.« Sem si mislila. Pograbila sem telefon in si na najbolj naglas prižgala mojo mapo z najljubšo glasbo. Začela sem se ogrevati. V tistem trenutku je v sobo pridrvela mami. »Kaj pa delaš?«
»Ogrevam se.« Skušala sem se nasmejati. Nasmejala sem se kot sem se preden mi je babi umrla in to po petih letih. Še mami me je začudeno pogledala vendar pristopila do mene in me objela. »Močna si. Verjemi, ko si ti nekaj zadaš je vse možno.« Spustila me je iz objema in odšla iz sobe. Ta objem me je spet spomnil na babi... Ne! Ostala bom močna! V sebi, v očeh, v plesu... Povsod čutim babi. Z mano je in vedno bo. Ona je v meni. Brez nje nebi bila to kar sem. Postavila sem se proti vratom noge so mi začele lesti druga stran od druge. Dala sem si cilj, da bom naredila žensko špago. Oh joj, v nogi mi je nekaj počilo. »Nisem se dovolj razgibala.« Sem zamrmrala sama sebi in se še malo bolj ogrela. Vrata sobe so se spet odprla. Izza vrat je pokukal mamin nasmešek. »Izvoli. Od tvoje babi je bila...« Prijela sem vrvico. Zazrla sem se na prečudovitega metulja iz gline, pobarvanega z vijolično. Bila je ogrlica. Skoraj bi solze prišle na plan. »Hvala.« Mami Sonja se je še enkrat nasmehnila nato pa zaprla vrata moje sobe. Čeprav sem se na vso moč trudila, da solze nebi prišle na plan, seveda so. Ogrlica je bila prelepa. Odločila sem se jo nositi in jo nikoli sneti iz vratu. Zavezala sem si jo ter še enkrat pogledala lepo vijolično barvo metulja. Zdaj sem se res počutila kot, da je v meni del babi. Osebe, ki mi je pomenila ogromno. Od danes naprej sem spet stara dobra Emanuela Bračko. Vrata moje sobe so se ponovno odprla. »Kaj je spet mami?« Sem zamrmrala in čakala, da spet zagledam njen nasmejan obraz. Ni ga bilo. Namesto tega so se v moji sobi zaslišale tačke, ki so hodile po parketu. »Čips!« Sem zavpila in objela svojega rjavega dolgodlakega psička. Je pasme Shi-tzu, to čudaško ime sem mu pa seveda izbrala jaz. Začel me je lizati. »Oh, vedno veš kdaj moraš priti kajne, Čips?« Sem se zahihitala.
---
Heeeeej!
Oh milijonkrat ti hvala +, da si si tole prebral! Ti je bilo všeč? Če ti je bilo bi te lepo prosila, da lajkaš in komentiraš, če pa ne pa prosim v komentar napiši zakaj ne oziroma daj nasvet. Upam, da boš spremljal/a, saj zdaj ne bo več novega dela več kot en teden. Resss sori kot sem že v objavi napisala se mi SKOS nekaj dogaja in mogoče bom kam vzela sabo računalnik ampak to pomeni da bom najhitreje v sredini avgusta objavila nov del! Ampak prosimmm ne nehajte spremljati, čeprav pišem za sebe bi bila vseeno vesela mnenje drugih pilovcev. Tudi če se naročiš name bom zelo vesela :) :wink::hugging: Za zgodbo Upanje umre zadnje sem pa v moj kotiček napisala zakaj je ne bom pisala :)
Lp, Blank