Ko smo imeli pripravljeno strelivo smo na dedkov znak vrgli kepe v mamino ekipo. Kot vedno je napad predvidela in naredila protinapad. Tudi mi smo se ga obvarovali. Tako sta imeli obe strani obzidje in se obstreljevali kot na frontah v prvi svetovni vojni. Po eni uri obstreljevanja je že vsem zmanjkalo snega. Odtihotapil sem se na sredo in nam pridobil nekaj ozemlja. Hana je videla mojo finto in mi to preprečila. Spravila me je na tla in čepela na mojem trebuhu. Zavil sem z očmi in se zvijal. Ostali so se kepali in sploh naju niso opazili. Nekako sem jo uspel spraviti iz sebe, da sva oba ležala na snegu. Nato sem si premislil in dal ustnice na njene ustnice. Sploh se ni branila. Kateri tepec sem jaz?! Očitno mi je rekla, da noče imeti nič z mano! Ampak očitno to ni res. Mogoče želi biti le običajna v očeh Liama. Vendar jaz vem, da želi drugače. To dokazuje tole, da se nič ne upira. Svoje dlani sem uprl na sneg. Vem, da je to edino dekle, ki ga bom kadarkoli poljubljal. Oposti Leja Hrovat. Ampak ona je pač Hana. Ena in edina.
“Konec!” sta zavpila očetov oče in mamin oče. Vsi smo bili premočeni in se začeli režati. “No sedaj pa na krušno peč,” je odvrnila mami in vsi smo stekli v dnevno sobo. Borili smo se za prostor na krušni peči in končalo se je tako, da mi je Hana sedela v naročju. Igrali smo enko in se tako kot vsako leto, smejali in ozmerjali eden drugega. Na koncu je bil prvak že spet očka, podprvakinja pa mami. Spet je mami rekla, da je očka goljufal, in on, da ga pač ne more dohiteti. Potem še cel dan nista spregovorila. Nam se je to zdelo neskončno smešno, vendar je to že tradicija in zabava tudi njiju. Nato so šle vse ženske v kuhinjo pripravljati kosilo, ostali pa smo se razporedili po dnevni sobi in gledali smučarske skoke. Ta mali itak niso vedeli za kaj se gre in so kar tako vpili v tri krasne. Jaz sem vmes stiskal žogico, ker pač moram nekaj delati z rokami.
“Zakaj ne gledaš?” me je vprašala Hana in se namuznila.
“Saj gledam,” sem odvrnil.
“Res ja.”
“Pa če moram nekaj početi z rokami.” Skomignila je z rameni. “Aja pa naši so zmagali.” Zavil sem z očmi, ona pa se je hudomušno nasmehnila. Prav uživa v tem!
“Kosilo!” je vzkliknila mami. Vsi smo stekli v jedilnico, kjer je bila mza že pripravljena.
“Naši so zmagali,” je odvrnil oči in sedel na svojo mesto. Vsi smo se posedli. Mami je pred nas postavila juho z rezanci. Vsi smo planili nanjo, le Oskar je ni začel jesti.
“Ja sine, zakaj pa ne ješ?” je vprašal stric Filip Oskarja.
“Ze cel dan ne uboga,” je rekla Sofija. Oskar jo je brezizrazno pogledal.
“Kaj je pa naredil?” je vprašal stric Filip. Sofija je bila tiho.
“Ne izdajaj prijateljev,” je odvrnil stric Janez.
“Daj no povej,” je rekel stric. Sofija pa je le odkimala z glavo.
“Kot, da si bil ti vedno ubogljiv in poslušen,” je rekla mami in zavila z očmi.
“Ja sem bil ja.”
“Ti garantiram, da nisi bil.”
“Ja pa ja.”
“Filip ne laži,” je rekla babi. Stric je zavil z očmi.
“Ti si bil tisti neposlušni dvojček ne jaz. In zdaj ne očitaj svojemu sinu, ki počenja enake napake kot ti, ker ti je preprosto podoben,” je še rekla mami in odnesla krožnike za juho. Prinesla je pečen krompir s korenjem in pečenim piščancem na soli. Stric Filip je malo čudno gledal, mislim, da mu ni bilo všeč, da se je babi postavila na stran mami. Konec koncev pa bodo itak po kosilu šli, mislim potem, ko spijejo kavo bosta stric Janez in teta Zala šla nazaj na Gorenjsko, ostali pa bodo do petih tu, potem pa bodo tudi oni šli, saj je konec koncev jutri ponedeljek.
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Hej Metuljčki,
se opravičujem za pozen del. Ne da se mi pisati veste pa kako je v prejšnjih delih.
Lysm
Heart