Tako je bila navdušena, da je spala tudi tu, čeprav je bila namenjena igranju. Očka jo je vsak večer odnesel v spalnico, ona pa se je razburjala. Potem sta se veliko prerekala in nihče ni hotel popustiti. Na koncu se je mogla vmešati mami, da se je ta krog končal. V naši družini sva najmanj povezana jaz in očka, pa še to sva povezana kar precej.
“Jakob pomagaj,” je zavzdihnila Hanna in me prebudila iz misli. Zavil sem z očmi. Zakaj ne morejo ničesar sami? Kako so en teden bili skupaj v divjini, če pa se tu vedejo kot psi in mačke. Hano sem odvlekel ven iz Julijine sobe in brez besed šel iz sobe.
“Julija je jokala zaradi Vas. Prijatelji,” sem rekel med vrati in šel v kopalnico. Zadnjo besedo sem poudaril z prsti.
“Otroci! Pridite ven!” je vzkliknila mami.
“Prihajam!” sem vzkliknil in vzel krtačo. Počesal sem se ako kot vsako jutro in se zazrl v ogledalo.
“Pokaži Hani, da si enkraten takšen kakršen si. Potem bo morala priznati, da sta skupaj!” je rekla podoba z kodrastimi mahagonijevimi lasmi in smaragdno zelenimi očmi, takšnimi kot jih ima Julija. Bila je visoka in precej športne posteve. In seveda vitka. Zadnje troje je značilno za vso mojo družino. Za nas štiri pa rjavi lasje različnih odtenkov.
“Prav imaš,” sem odgovoril podobi in si razkuštral lase, da sem bil podoben Timu iz nogometne ekipe - najpopularnejšemu fantu na šoli, ki je bil nekoč moj najboljši prijatelj, vendar se je odločil, da so kul le nogometaši in punce. Sedaj imava dokaj v redu odnos ampak nikoli ne bo tako kot prej. Umil sem si zobe in si umil obraz. Res sem rabil le še tisto pego na nosu, ki jo je Tim poimenoval `nogometna žoga´, ker je baje podobna nogometni žogi. Tako je on rekel, meni se pa to ne zdi niti najmanj podobno. Spomnil sem se, da moram ven, zato sem si obrisal obraz in izpljunil zobno pasto. Nasmehnil sem se podobi v ogledalu, ki mi je pokazala snežno bele zobe. “Aja pa hvala,” sem še rekel in stekel iz kopalnice. Na hitro sem si oblekel kambinezon in obul škornje.
“Ne pozabi na škornje, kombinezon, rokavice, kapo in šal!” je vzkliknila mami.
“Kombinezon in škornje bom imel ostalega pa ne!” sem odvrnil.
“Pa prosim te no,” je rekla mami.
“Prav k temu dogovoru dodajmo še rokavice. Kape pa ne bom nosil!”
“Jakob bodi prilagodljiv. Oskarček obleci se no,” je mami prigovarjala mojemu bratrancu, on se pa s tem ni pretirano strinjal. Zavil sem z očmi in mu dal kapo na glavo.
“Hej!” je zavpil in si snel kapo.
“Veš Miklavž gleda,” sem mu rekel.
“Saj je že bil,” je dodal jezno. Zavil sem z očmi.
“Ampak gleda za naslednje leto. Poglej, jaz sem tudi urejen.” Ko je zagledal, da imam tudi jaz vse razen kape, si je hitro oblekel vse, kar mu je pripravila mami. Mami je hvaležno pogledala, rekla pa ni nobene. Odprl sem vrata in stopil na sneg.
“Poznate pravila?” je vprašala mami. Iz vseh strani se je zaslišalo nerazločno mrmranje.
“Povej še enkrat,” je dejala mamina mami, babi Marija.
“Dobro. V eni ekipi smo jaz, mina mami, babi Marija.
“Dobro. V eni ekipi smo jaz, oči, mami, Nik in Ajiše, Filip, Mia in Oskar. V drugi ekipi so Markovi starši, Mark, Luka in Ada, Lan, če želi, Zala, Janez, Sofija in Ajda pa, če želita,” je dejala mami.
“Kje smo pa mi?” je vprašala Hana.
“Vi ste pri nas v ekipi,” je odvrnila mami. ”In le mehki sneg velja.”
“Zdaj!” sta zavpila oba dedka in začela se je neusmiljena vojna. Kot vedno smo najprej naredili obzidje in strelivo, med metanjem kep. Delali smo zid in kepe so ga še dodatno utrdile.
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Hej Metuljčki,
kako ste? Oprostite, če Vas nisem obveščala. Če kdo želi, da Vas obveščam, naj napiše. Pa če hoče kdo biti Fen, naj napiše. Zaenkrat obveščam:
Lovely_girl
Rokometašica
Forever.
Lysm
Heart