“Projekt za fiziko,” sem odvrnil in previdno vzel projekt iz omare.
“A ni to Jakob iz a-ja? In druži se s to lepotico?” je rekel Boris iz b-ja, najpopularnejši fant na šoli, ki ima najbolj čudno ime za devetošolca. Sicer je imel visoko in športno postavo, kar je v bistvu logično, ker je bil kapetan rokometne ekipe. Imel je kratke črne lase.
“Ja, jaz sem Jakob iz a-ja. In pusti mojo punco,” sem rekel in jo prijel za roke. Hana je zardela. Takrat sta pritekli visoki dekleti, ki sta imeli športno postavo, tipični nogometašici. Prva, ki je imela pego na nosu, je imela naravno blond dolge in ravne lase, druga pa masleno blond dolge kodraste lase.
“Oh, kdo je pa ta lepotec?” je vprašala prva.
“Ah Neža, Jakob je lepši,” zavil sem z očmi. Ti dve – prvi je ime Neža, drugi pa Lana – me zasledujeta že vse od vrtca. Ne da bi bili v Borisa, onidve sta se odločili zame. Lana se je približala meni z njenimi ogromnimi rdečimi ustnicami in mi položila roko na ramo.
“Neža, to je Lovro,” sem rekel in upal, da me bo Lana spustila.
“Saj greva danes na gosti sok, da bova delala zgodovino. Pa naučila te bom še kaj drugega.” Ta zadnji stavek me je strašil in mi vlil nove moči, da sem zamenjal najine položaje in stopil korak proti Hani. Vedel sem kaj je mislila s tem.
“Ne morem.” Začudeno in užaljeno hkrati me je pogledala. Tako rad bi jo zavrnil tako kot Boris. Vendar malo manj boleče in manj očitno. Vprašujoče me je pogledala in nad njeno glavo je krožil en velik `Zakaj?´. “Ker moram Maji in Lovru razložiti zgodovino.”
“Tega res ne razumem,” je rekel Liam in mi pomežiknil.
“Zakaj si pomežiknil?” je vprašala Neža.
“Nekaj mi je padlo v oko.”
“Aha. No kar gremo, pokazali vam bomo, kje je učilnica za fiziko.” Šli sta po hodniku naprej. Res ne vem zakaj sta vpletli še mene v to. Če se je Boris družil z največ petimi puncami, sem se jaz z največ petimi fanti. Vedno sem se bolj poistovetil s puncami kot pa s fanti. Čeprav me čudi, da se še nisem z nobeno družil. Vzrok za to je tudi Ema. Ne moja mami, vendar moja prijateljica, ki je sedaj pogrešana. V bistvu vem, da je celotna njena družina mrtva, vendar če kdorkoli vpraša, so se preselili, kdove kam. Saj tudi to je možno, vendar prvi razlog pojasni to, da se ni nikoli poslovila. Bila sva nerazdružljiva, ona pa je bila med najpopularnejšimi puncami na šoli. Mislim, da je logično, da so bili vsi fantje vanjo in zato ljubosumni name, ker sem se družil z dolgolaso, visoko in vitko lepotico, ki je imela res lepe zlato rjave lase in je izgledala kot boginja. No tudi zaradi tega me niso marali.
“Jakob!” je zavpila Hana, ko sem bil le še dva centimetra oddaljen od stene.
“Oprosti ... Le ... Razmišljal sem,” sem rekel in se nasmehnil. Pokimala je in stopila iz temačnega belega hodnika v učilnico z modrimi stenami in belimi vrati. Pohištvo - res ga je bilo veliko. 3 omare in ogromno stolov in miz – je bilo staro vsaj 20 let. Vse je škripalo, bilo počečkano in pod mizo so bile nalepljene žvečilke. Pred katedrom je stala srednje visoka učiteljica, z ravno prav vitkim telesom in spuščenimi valovitimi bež rjavimi lasmi. Popravila si je rožnato majico, črne kavbojke in očala ter se zazrla v Hano in Liama.
“Pozdravljena. Vidva sta verjetno dvojčka Maja in Lovro. Kako se že pišeta?”
“Babič,” sta odvrnila v en glas, da je izgledalo kot bi bil to njun pravi priimek. Pa ne, da sta se v resnici pisala Vidmar.
“Dobro torej, dekle bo sedlo v prvo klop na sredini, da imam pogled nate,” je rekla. Hana je brez besed sedla na Alexejevo mesto. Tip z karamelnimi kratkimi lasmi, ki je bil precej močan in majhen, je jezno vstal.
“Kam pa jaz?” je vprašal.
“Pojdi v drugo vrsto pri oknu,” je rekla, ne da bi odmaknila pogled iz table. Jezen je odšel in sedel tja, kjer mu je velela. “Lovro ti sedi v prvo mesto pred Alexeja. Tja bo šla tudi Majda.”
“Kdo je Lovro?” je vprašal Liam.
“Ti,” je šepnila Hana. Liam je sedel tja, kjer mu je pokazala učiteljica.
“Ta teden utrjujemo zaradi novih učencev. Pa bomo utrdili tako, da bo vprašan Liam.” Vstal je Liam in moj sošolec Liam z mešanico blond in rjavih las. Imel je športno in visoko postavo. “Lovro sedi.”
“Se opravičujem, moje ime je Liam Lovro, pa sem se malo zmedel,” je rekel Liam in sedel.
“Jaz imam status športnika,” je rekel Liam, moj sošolec. Učiteljica je zavila z očmi.
“No vprašan moraš biti,” je rekla in pogledala v redovalnico, če ima status športnika. “Naslednjo uro si vprašan. Jakob pridi ti.” Pogoltnil sem cmok v grlu in šel pred kateder. “Dobro povej mi formulo za delo.”
“Delo je enako vsoti rezultante in pospeška.”
“Izračunaj pospešek.” Na tablo mi je dala neko nalogo. “Torej čas je 8 sekund, hitrost je 24m/s.”
“Torej. 24 delimo z 8 in je 3. Odgovor je 3m/s.”
“Dobro. Povej mi nekaj o kinetični energiji. 2 je že.”
“Vso energijo označimo z W. Kinetična energija je enaka masi in hitrosti na kvadrat ulomljeno z dve. Telo ima kinetično energijo, ko se giblje. Enota je J. Odvisna je od mase in hitrosti. Večja kot je masa ali hitrost, večja je energija.”
“Dobro 3 je že. Na kaj ločimo gibanje? V smislu konstantno ...”
“Na enakomerno in neenakomerno oziroma pospešeno. Neenakomerno ločimo še na pospešeno in pojemajoče.”
“Pa še graf za enakomerno gibanje in imaš 5.” Na tablo sem narical graf z navpično in vodoravno črto in puščice. Ob navpično črto sem napisal s v oklepaju t, vodoravno pa t. Eno črto sem narisal vodoravno, na drugem grafu pa poševno. “Odlično 5.” Sedel sem in Hana mi je dala petko. “Dobro. Jakob je bil vprašan. Mislim, da smo dovolj utrdili, ti Liam pa se nauči do naslednjič. Zdaj pa odprite delavne zvezke na strani 43 in 44.” Nihče ni bil pretirano navdušen, vendar smo odprli zvezke, saj se nihče zadnje leto noče zameriti razredničarki. “Oh, Liam izboljšati moraš ocene. Mogoče tudi svoje obnašanje, saj mogoče tudi 15 vpisov vpliva na tvoje ocene.” Zavil je z očmi in se našobil Lani, ki se je zazrla vame. Zavil je z očmi in reševal naloge v delovnem zvezku.
“Prosili bi, da se Jakob Aleksič zglasi v ravnateljičini pisarni,” je zadonelo po ozvočenju.
“Kaj je pa zdaj?” je vprašala razredničarka in pustila, da odidem. Fantje so izpuščali čudne glasove.
Ko za sabo zaprl vrata, sem bil sam na temačnem hodniku, z belimi stenami. Šel sem naprej in poslušal odmev od mojih korakov. Zdelo se mi je, da so bili celo v 6.a čisto tiho. To je bilo kar šokantno, saj ima tam že vsaj eden učenec vzgojni opomin. No pot sem nadaljeval po hodniku in šel v tretje nadstropje. Lahko bi šel z dvigalom, vendar bom manj pri fiziki. S seboj sem imel torbo. Ko sem stal pred vrati, ki so bila identična vsem drugim, ker je ta šola pač tako dolgočasna, sem potrkal na vrata.
“Naprej!” je vzkliknil glas, sklepal bi, da od tiste Marije, ki smo jo zasledovali včeraj. Ko sem vstopil v pisarno je sedela tam, kjer je ravnateljičina tajnica. “Nadomeščam prejšnjo, saj si je zlomila roko. Ravnateljica bo kmalu prišla.” Odprl sem vrata za v ravnateljičino pisarno in se ozrl po tej pisarni. V celem prostoru je bila ogromna stara prenatrpana omara in miza, ki je bila prav tako stara in prenatrpana z listi. Med vsem tem neredom se je svetil zaslon računalnika. Prostor je imel veliko lego s pogledom na parkirišče. Tam sem videl tudi Teslo z enako registrsko tablico. Šele sedaj sem zagledal gospo, ki je bila identična Mariji in je sedela na prav tako starem stolu. Če ni bil stol še starejši od nje. Stene so bile bele barve, da si mislil, da te bodo pojedle. Odprl sem svetlo modra vrata, ki so bila za odtenek svetlejša kot pa ostala vrata na šoli. Odprl sem jih in vame je butnilo čisto drugačno vzdušje kot pa pri tajnici. Ta soba je bila za dve njeni, imela je sicer staro - vendar zato je bila še bolj kul - pisalno mizo in s prav takšnim stolom. Na mizi je bil računalnik, ki je bil najbolj moderen del pisarne. Na drugem koncu sobe je imela eno nič manj natrpano omaro kot tajnica, ki je bila prav tako – ne boste verjeli – stara. Imela je tudi dva stola ob njeni mizi, ki pa sta bila podložena. To je bil verjetno tudi za najbolj poredne učence vabljivo, saj niso rabili biti pri pouku pa še na podloženih stolih so sedeli. Če ravnateljica ni imela glasu, je bilo pa še bolje. To je verjetno tudi eden izmed vzrokov, da ima 6.a toliko porednih učencev. Čez 15 minut je v pisarno le vstopila ravnateljica.
“Pozdravljen Jakob,” je rekla ravnateljica, mnogo bolj vedro kot pa zjutraj. “Oprosti, da si moral čakati. V telovadnici je nekdo pustil mrtvo miš in sedaj 1.a `ne more imeti pouka´. Ah res ne vem, zakaj njihova razredničarka tako komplicira. Saj je mrtva!” Mogoče pa ravno zato komplicira, sem si mislil na glas pa tega seveda nisem rekel. “No verjetno te zanima, zakaj sem te poklicala. Te zanima?”
“Da.”
“No celoten dan me dolgočasi, zato ugibaj.” Saj je komaj prva ura! Sem si mislil, rekel pa seveda nisem ničesar.
“Me sumite za miš?”
“Na kaj pa pomisliš! To je mogel dati tja nekdo pri rokometu od fantov, ker so imeli zadnji pouk v telovadnici. Vse, ki so bili tam pred njimi, sem že izprašala. Če te specifično zanima koga sumim, je to tisti trapasti Liam iz tvojega razreda!” Očitno ona ne upošteva skrivanja identitete.
“Zakaj ste me torej poklicali?”
“Da bi pomagal tistim trem novim učencem, ki jih je vpisala tvoja mama.” Pokimal sem.
“Seveda bom pomagal! Saj živijo v isti hiši kot jaz!”
“No super potem. Ne splača se ti hoditi na fiziko, saj bo kmalu zvonilo.” Potem mi je začela govoriti o njenem vikendu in, da je bila cel vikend v bolnici, ker se je njena mačka zastrupila zaradi njenega soseda in je morala v bolnico. Sedaj bo tožila soseda in ne vem kaj še vse. Ta ravnateljica j res drugačna od ravnateljev, o katerih govorijo moji strici in tete, stari starši, sosedje in starši. Še celo v zgodbah so predstavljeni kot blazno prijazni, blazno krivični, blazno nesramni in blazno pravični. V nobeni knjigi pa ne najdeš ravnatelja podobnega njej. Takrat je zvonilo.
“No, upam, da bo vaša mačka v redu, jaz pa moram iti k zgodovini. Nasvidenje.” Skoraj stekel sem iz ravnateljičine pisarne. Stekel sem v razred za zgodovino in cel dan je potekal normalno. Razen testenine so bile nagravžne.
Ko smo hodili domov je padal sneg. Liam je bil dokončno potrt in se je v bistvu samo vlekel domov.
“Tako je žalosten, ker ni videl Hane,” mi je šepnila. Zamislil sem se in naredil kepo.
“Hej stari!” se vzkliknil, da se je obrnil. V njegov žalosten obraz sem zabrisal snežno kepo, da je skoraj padel.
“Vrnil ti bom!” je vzkliknil in vrgel kepo vame, vendar sem se izmaknil. Nekdo za drevesom je zakričal. Ozrl sem se in zagledal Lano, v katero je priletela Liamova kepa. Zadel jo je naravnost v oko. Vsi trije smo pogoltnili smeh. “Oprosti Lana!”
“Oh naj ti bo žal! Grozno si zgrešil svojo tarčo!” je zavpila in pognala svojo kepo vanj. Zadela me je naravnost v torbo.
“Si resna?!” sem vzkliknil. “Jaz te nisem zadel!”
“Oprosti!” je vzkliknila in poizkusila še enkrat. Tokrat je zadela poštarje, ki je bil ves zamaskiran.
“Oprostite!” sem vzkliknil.
“Ne morem verjeti,” si je zamrmral in šel naprej.
“Res slabo ciljaš,” je pripomnila Hana in se nasmehnila. “Jaz pa ne!” Zadela je Liama naravnost za vrat. Tako smo se kepali in se smejali ves čas. Enkrat smo celo z našo taktiko zadeli Hano. Naša taktika je bila takšna, da smo jo obstreljevali iz vseh strani naenkrat. Enkrat nam ni uspelo, saj je Lana končno zadela Liama, vendar zgrešila glavno tarčo.
Ko nam je končno uspela taktika, se je zasmejala in se vrgla v sneg.
“Po eni uri, ste me končno zadeli!” je vzkliknila in se smejala.
“Po eni uri? Mami bo zagotovo klicala,” sem rekel in zavil z očmi. V žepu mi je zavibriral telefon. “Sem vedel.” Na zaslonu se je narisala slika moje mami in napis: *i*Mami.*i*
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki.
Vem, da že dolgo ni bilo novega dela, zato imate tu 5 Wordovih strani. Ta del pa je posvečen:
MišMaš: Si res nice PILovka in upam, da se kdaj srečava tudi v real lifu. Pač res si amazing in vsak je lahko srečen, da te ima.
Karla: Si super PILovka in res ti hvala, da odštevaš do počitnic, ker mi to rabimo. Pa res upam, da se srečava tudi v real Želim ti zdravja, sreče, dobrih ocen, lepih trenutkov z najdražjimi, lepih ocen in dobrega fantalifu. Pa vsak, ki te pozna v real lifu, naj se zahvali Bogu, da te pozna.
Pa hvala vsem, ki me trpite in berete mojo zgodbo. (Za druge, ki imajo rd ne vem.)
Lysm
Heart