To zgodbo je napisala moja sestrična v 6. razredu in me prosila, da jo v delih objavim v Pilu.


Avto je speljal s parkirnega prostora zraven stavbe na obrobju mesta in iz njega je s sprednjega
sedeža mahala ženska. Na travi nedaleč stran pa je stala deklica se nasmehnila in pogledala
proti svoji ročni uri.
»Toliko časa je že minilo,« je zavzdihnila. Začela je teči proti stavbi, kjer naj bi imeli poletno
varstvo. Za hip je pogledala nazaj in se zaletela v nekoga, ki ji je prekrižal pot. Dvignila je pogled
in zagledala visoko žensko, ki je nosila belo majico in oprijete črne hlače.
»Joj, se opravičujem. Mudi se mi,« je v eni sapi rekla deklica. »Ustavi se. Si ti Ana? Ja, to si
zagotovo ti. Kako se pišeš?« je vprašala vitka gospa, ki je besede drdrala tako hitro, da nisi vedel,
kaj ti je povedala. »No, ja tako mi je ime. Kako to veste?« se je začudila. »To je čudovito. Torej,
verjetno si prišla na tečaj risanja in slikanja. Tvoji starši so me obvestili, da boš malo zamudila.
Ampak nič hudega, tako ali tako še čakamo druge otroke. A, ja, mimogrede jaz sem tvoja
mentorica za ta teden. Teja,« je dodala gospa.
»Ja, zelo se veselim,« ji je z nasmehom odvrnila Ana. »Kar vstopi,« jo je povabila mentorica.
Ana je stopila v sobo z mizami, stoli in pripomočki za risanje ter slikanje. Otroci pa so sedeli in
mirno risali na liste; nekaj se jih je zastrmelo v Ano in si jo ogledovalo, ona pa se je medtem
usedla na stol. Mentorica je z nasmehom stopila v sprednji del sobe in rekla: »Otroci! Malo
posluha prosim. Danes se nam je pridružila Ana.« Vsi so utihnili in poslušali.