Vrata so zaškripala in se odprla. Stopila sem v vežo. Portret se je začel dreti ( "KDO SI JE DRZNIL STOPITI V MOJO HIŠO???!!! S KAKŠNIM NAMENOM??!!!! KDO SI IZMEČEK, POKAŽI SE!!!!" ). Tipično. Najprej sem poskusila prijazno. "Oprosti babica. Ne bom te motila. Sem lahko za nekaj časa tu?" Ni pomagalo. Samo glasnejša je bila. Iz žepa sem potegnila palico in jo utišala.
"Kdo jezi gospodarico? Spack jo je slišal, ni zvenelo veselo... Le kdo si je drznil prestopiti prag hiše starodavne rodbine Black?"
Točno. Spack. Čisto sem pozabila... " O, živijo Spack. Ti skrbiš za vse tukaj? Lepo. No, jaz vem, kdo si ti, zdaj pa moraš še ti vedeti, kdo sem jaz. Moje ime je Lia. Lia Black." Vilinec se je ob priimku priklonil. Nasmehnila sem se mu. "No, Spack, ko boš pripravljen, bi mi prijala skodelica čaja. Za mano je dolga pot. Lahko ti pomagam, če želiš. Če ti je do tega, se mi lahko tudi pridružiš." Spack se je še enkrat priklonil in odhitel v kuhinjo. Ta vilinec mi je všeč.