Že ves teden je deževalo, a reka na srečo ni dosegla naše hiše. Vas kjer smo živeli, je bila na vrhu hriba. Voda nas ni dosegla, nas pa je odtrgala od sveta. Ni tako dramatično. Arabela je hodila v šolo manj pogosto, ter vedno večkrat je domov pripeljala osebo Saj Veš Koga. Z Tianom sva ju gledala, kako čudno sta se obnašala drug do drugega.
No, danes je bil res deževen dan. Arabela spet ni imela šole. Pogrešala sem dneve, ko sva bila s Tianom sama doma, in sva lahko delala vse, kar sva si želela. Tian je bil super. A pogrešala sem žensko družbo. Arabele nisem štela, saj se ni nič ukvarjala z nama. Želela sem si Evelyn. Ja, Evelyn. Arabela se je popolnoma očarana poslavljala od Saj Veš Koga. "Jutri lahko pripelješ svojega psa. Tian mora iti na pregled k veterinarju. July bo osamljena" Tian je zastokal. Molila sem, da bo pes, ki pride k nam samička. Fantov sem imela dovolj. Saj so bili dobra družba, a ne tisto tisto. "No, July, si slišala? Tvoj rešitelj pride" Edgar? Ne, ne Edgar! Res da mi je bil všeč, a bi se pred njim sramotila! Še nikoli nisem bila zaljubljena. "Edgar Kvint? Ta važič?" Tianu pa očitno ni tako zelo všeč. "Res da je siv nemški ovčar, lahko bi se nehal važit s tem" Piha razjarjeni Tian. Čakaj? Piha? Od kdaj pes piha? Saj nismo mačke! Ups! Ker mu nič ne odgovorim, me pogleda. "Aaa! Všeč ti je!" Presenečeno pogleda. Ko pokimam, brez besed odkoraka. "Hej, Tian! Počakaj! Kaj je narobe?" Ni odgovora. "Tian?" Običajni Tian bi me nadrl. Zasipal z vprašanji. Bil glasen. A njegova drža, njegov pogled... Vedela sem. Pricapljala sem k njemu. "Jaz sem ti všeč, kajne?" Tiho vprašam. Pokima. "Bila si mi všeč. Zdaj te pa samo še sovražim" Stekel je mimo mene, skozi pasja vratca, v dež. "Tian!" Stečem za njim. Zunaj je megla. Ne vidim ga. "Tian!" Zaslišim korake. Arabela se mi pridruži. "Kje je Tian?" Obupana je. Razložim ji, a človek je, ne razume. Arabela plane v jok. "Zaradi mene ostani tam. Ne boš dolgo zdržal. Imam izkušnje. Poleg tega pa ti bi priporočala, da prideš nazaj zaradi nje" V dež zavpijem Tianu. Vem, da me je slišal. Od nekod se pojavi fant, ki je vsak dan pri nas. "Kristjan! Tian je pobegnil!" Skupaj stečeta proti gozdu. Šele zdaj opazim Edgarja. Vprašujoče me gleda. "Tian je pobegnil, ker sem mu všeč, on pa meni ni. Rekel je, da me sovraži! Mislila sem, da je prijatelj!" Žalostna odcaplam v hišo. Edgar mi sledi. "To se zgodi; neuslišana ljubezen" In prasneva v smeh. "Hvala še enkrat za zadnjič" Njegov obraz se sprosti. "Seveda, všeč mi je, da se poznava. Med nama nastane prijetna tišina. Zardim. Ni več tako prijetna. Obema je nerodno, a ne moreva spregovoriti niti besede. Zaslišiva hrup. Arabelo, Kristjana in Tiana, ki se na vso moč upira."Tian! Pridi, kaj je narobe?" Arabela ga vleče za ovratnico. "Nič, gremo v veterinarju. Emm, ej, Kristjan... Moje mame ni, bi prespal?" Z Edgarjem se spogledava. "O, ja! Z veseljem!" Hihot, koraki in zaklepanje vrat."Uh, res sta zatreskana" Rečem. "Aaa, zato tako loputata z vrati" Dobim odgovor. Nisem vedela, da zna biti tako duhovit. Smejeva se. Odcapljam v dnevno sobo in skočim na kavč. Edgar mi sledi. Leže poleg mene. Zelo blizu je. "Mrzlo je" Stisne se k meni. Zaspim.
Ne vem, kdaj sta prišla domov. Edgar še vedno leži poleg mene. Povoham zrak. Pica! "Dobro jutro" Edgar se mi smeji. "Ej, oprosti da sem zaspala, kar pobralo me je..." On se mi v odgovor le nasmeji. "Nič ni. Saj sem tudi jaz malo zakinkal" Izpustim izdih olajšanja. On se nasmeji. Arabela in Kristjan prideta z vročo pico. Sedeli smo, in gledali filme pozno v noč. Pozabila sem na Tiana. Grdo, a pač sem. A drugače se še nikoli nisem imela tako zelo super.