Kar gremo...
--
Torej, kje smo ostali.
»Filip,« sem zaklicala.
Obrnil se je. V tistem pa me je Miha obrnil k sebi in me poljubil… Poljuba nisem pričakovala. Imel je tople ustnice,… odrinila sem ga od sebe. Takoj sem pogledala k Filipu. Stal je tam in me gledal. Ni jokal, ni se smejal samo gledal je. Obrnila sem se k Mihcu, ta me je gledal…začudeno? Potem pa sem videla še Laro in Tejo, ki sta zaprepadeno gledali prizor pred sabo. Obrnila sem se in stekla proti svoji sobi. Kako? Kaj se je zgodilo? Zakaj meni? Misli so se mi zaletavale druga v drugo, se odbijale in lomile. Kako? Za sabo sem zaslišala korake. Nisem se obrnila. Samo tekla sem. Ko sem pritekla do vrat naše sobe, sem jih hitro odprla in jih zaprla ter se naslonila nanje. Potem, ko sem bila prepričana, da ni nikogar pred njimi sem stopila do postelje in se vrgla nanjo. Potem pa so solze končno pridrvele. Tekle so! Kaj sem naredila, da sem se znašla v ljubezenskem trikotniku? Spraševala sem se, me je Miha poljubil, ker se je želel považiti pred Filipom? Zakaj me je poljubil ravno takrat? Toliko vprašanj in nič odgovorov. Vrata so se odprla.
»Taša?« je vprašal glas.
Samo posmrkala sem. Potem se je pred mano pojavila Lili. Njeni plavi lasje so bili skodrani in zaskrbljeno me je gledala. V črni majici in legicah je izgledala kot tajna agentka. Jaz pa v svojih temnih hlačah in belo majico nisem izgledala niti kot jaz. Kako bedno sem izgledala v očeh Lili nisem raje niti razmišljala.
»Je vse v redu?« je vprašala.
»N-ne.« sem šepnila.
Sedla je k meni na posteljo, me pobožala po roki in se mi nasmehnila.
»Teja in Lara sta pritekli k meni in rekli, da rabiš malo opore. Rekli sta, da onidve ne vesta kaj naj in, da ju najbrž ne bi želela zraven, mene pa ne bi upala odsloviti.« na koncu se je zasmejala.
»A.« je bilo vse, kar sem uspela spraviti iz sebe.
»Mi želiš povedati kaj je bilo?« je tiho vprašala.
»Ja,….« in sem ji povedala vse. O Filipu, Mihcu in mojih čustvih. Kako ne vem kaj hoče, kako sem izgubljena…
»Nič ni narobe, če si zmedena. Zdaj nisi ti nič kriva. Nikogar nisi izdala. Samo z Mihcem si se držala za roko. Tudi prijatelji se. On te je poljubil in ti mu nisi poljuba vrnila, odrinila si ga od sebe in to je pohvalno. Nisi se obnašala kot Bella v Somraku. Tako je prav. Zdaj moraš samo fantoma pustiti, da predelata 'snov'. Jaz se bom tudi malo pomenila z njima in vse bo dobro. Zdaj si prišla sem, da uživaš. Ne pusti, da ta ljubezen vsemogočna premaga vse ostalo. Vse bo še prav. Pridi zdaj greva na večerjo in potem boš tako ali tako počasi šla spati. Jutri pa morje. Greva?« je toplo povedala in na koncu vprašala.
»Mhm.« sem zamrmrala in se odpravila v kopalnico, da sem splaknila solze in rdečico.
»Taša? Si dobro?« ko sva se približali jedilnici je iz nje pritekla Teja, za njenimi nogami pa takoj Lara.
»J-ja.« sem rekal.
Nisem še prav povedala do konca, ko sta me obe objeli in me močno stisnili k sebi. Takoj sem se počutila bolje. Nasmehnila sem se in ju še sama stisnila.
Ko sem vstopila v jedilnico sem se najprej razgledala. Bila je velika soba z veliko mizami in potem tam čisto na koncu je bila samopostrežna. Najstniki so jedli se smejali in se pogovarjali. Lara in Teja sta me peljali do mize kjer smo sedele punce od Lili. Tam je sedelo še sedem ostalih. Dve blondinki Neja in Mia, tri črnolaske Laura, Gaja in Eva in dve rjavolaski Katarina in Julija. Živahno so klepetale, ko pa sem se približala mizi so me vse zaskrbljeno pogledale. Nasmehnila sem se in one nazaj. Ko sem sedla sem se ozrla in zagledala dva para oči, ki sta strmela vame…
--
--
Torej, kje smo ostali.
»Filip,« sem zaklicala.
Obrnil se je. V tistem pa me je Miha obrnil k sebi in me poljubil… Poljuba nisem pričakovala. Imel je tople ustnice,… odrinila sem ga od sebe. Takoj sem pogledala k Filipu. Stal je tam in me gledal. Ni jokal, ni se smejal samo gledal je. Obrnila sem se k Mihcu, ta me je gledal…začudeno? Potem pa sem videla še Laro in Tejo, ki sta zaprepadeno gledali prizor pred sabo. Obrnila sem se in stekla proti svoji sobi. Kako? Kaj se je zgodilo? Zakaj meni? Misli so se mi zaletavale druga v drugo, se odbijale in lomile. Kako? Za sabo sem zaslišala korake. Nisem se obrnila. Samo tekla sem. Ko sem pritekla do vrat naše sobe, sem jih hitro odprla in jih zaprla ter se naslonila nanje. Potem, ko sem bila prepričana, da ni nikogar pred njimi sem stopila do postelje in se vrgla nanjo. Potem pa so solze končno pridrvele. Tekle so! Kaj sem naredila, da sem se znašla v ljubezenskem trikotniku? Spraševala sem se, me je Miha poljubil, ker se je želel považiti pred Filipom? Zakaj me je poljubil ravno takrat? Toliko vprašanj in nič odgovorov. Vrata so se odprla.
»Taša?« je vprašal glas.
Samo posmrkala sem. Potem se je pred mano pojavila Lili. Njeni plavi lasje so bili skodrani in zaskrbljeno me je gledala. V črni majici in legicah je izgledala kot tajna agentka. Jaz pa v svojih temnih hlačah in belo majico nisem izgledala niti kot jaz. Kako bedno sem izgledala v očeh Lili nisem raje niti razmišljala.
»Je vse v redu?« je vprašala.
»N-ne.« sem šepnila.
Sedla je k meni na posteljo, me pobožala po roki in se mi nasmehnila.
»Teja in Lara sta pritekli k meni in rekli, da rabiš malo opore. Rekli sta, da onidve ne vesta kaj naj in, da ju najbrž ne bi želela zraven, mene pa ne bi upala odsloviti.« na koncu se je zasmejala.
»A.« je bilo vse, kar sem uspela spraviti iz sebe.
»Mi želiš povedati kaj je bilo?« je tiho vprašala.
»Ja,….« in sem ji povedala vse. O Filipu, Mihcu in mojih čustvih. Kako ne vem kaj hoče, kako sem izgubljena…
»Nič ni narobe, če si zmedena. Zdaj nisi ti nič kriva. Nikogar nisi izdala. Samo z Mihcem si se držala za roko. Tudi prijatelji se. On te je poljubil in ti mu nisi poljuba vrnila, odrinila si ga od sebe in to je pohvalno. Nisi se obnašala kot Bella v Somraku. Tako je prav. Zdaj moraš samo fantoma pustiti, da predelata 'snov'. Jaz se bom tudi malo pomenila z njima in vse bo dobro. Zdaj si prišla sem, da uživaš. Ne pusti, da ta ljubezen vsemogočna premaga vse ostalo. Vse bo še prav. Pridi zdaj greva na večerjo in potem boš tako ali tako počasi šla spati. Jutri pa morje. Greva?« je toplo povedala in na koncu vprašala.
»Mhm.« sem zamrmrala in se odpravila v kopalnico, da sem splaknila solze in rdečico.
»Taša? Si dobro?« ko sva se približali jedilnici je iz nje pritekla Teja, za njenimi nogami pa takoj Lara.
»J-ja.« sem rekal.
Nisem še prav povedala do konca, ko sta me obe objeli in me močno stisnili k sebi. Takoj sem se počutila bolje. Nasmehnila sem se in ju še sama stisnila.
Ko sem vstopila v jedilnico sem se najprej razgledala. Bila je velika soba z veliko mizami in potem tam čisto na koncu je bila samopostrežna. Najstniki so jedli se smejali in se pogovarjali. Lara in Teja sta me peljali do mize kjer smo sedele punce od Lili. Tam je sedelo še sedem ostalih. Dve blondinki Neja in Mia, tri črnolaske Laura, Gaja in Eva in dve rjavolaski Katarina in Julija. Živahno so klepetale, ko pa sem se približala mizi so me vse zaskrbljeno pogledale. Nasmehnila sem se in one nazaj. Ko sem sedla sem se ozrla in zagledala dva para oči, ki sta strmela vame…
--
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(148)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)






Pisalnica