*i*Nazadnje...*i*
*i*Še enkrat sem se ozrla za njim, ko je stekel po premočeni ulici, sama pa sem nadaljevala pot v nasprotno smer. Kam že? Ah, ja. K Betty sem bila namenjena.*i*
~~~~~~~~~~
"Lily, prosim, pridi pred tablo."
Ojoj. Stresla sem z glavo. Kaj počnemo? Kje sem?
Odprla sem oči, skozi katere sem zaradi utrujenosti komaj razločila obrise učilnice pred seboj.
Ugotovila sem, da sem zaspala med poukom. Kako mi je to uspelo? Res ne vem. Profesorica večinoma tako glasno razlaga, da nimaš možnosti, da bi zaspal.
Odmajala sem se k tabli - žal niti približno nisem vedela kaj naj bi pred tablo počela, a vseeno sem počasi pridrsala do profesorice.
Vsi so me gledali. In potem naj bi jaz nekaj računala... ne vem, no...
Nekako mi je uspelo napisat pravi rezultat, a iskreno... te snovi si nisem niti pogledala. Surova sreča, kaj takega se mi ne bo še enkrat ponovilo.
Ob zvonenju sem omotična odkorakala iz učilnice.
Počasi sem se 'odvlekla' do jedilnice, iz pladnja vzela svež topel kruh in dišečo marmelado ter se vsedla za prosto mizo.
Nekako... Sama sem bila. Ni bilo ne Amy, ne Sam, ne kogarkoli drugega.
Posvetila sem se kruhu z marelično marmelado.
"Khm, khm. Lahko prisedem?"
Pogledala sem gor. Od presenečenja sem skoraj padla s stola.
"Kaya?" Sem pobuljila. Ugotovila sem, da je bil moj ton nekako... nesramen. Z malce mirnejšim glasom sem nadaljevala.
"Kaj počneš tukaj?"
"Em... Jaz sem Maya. Ne Kaya. Kaya je moja sestra dvojčica."
Dekle je sramežljivo zardelo.
Zdaj sem bila še bolj presenečena.
"Od kdaj ima Kaya sestro dvojčico?"
Skomignila je z rameni.
"Mislim, da od rojstva." Je rekla nekoliko neučakano.
Zavzdihnila sem.
"Kaj vse človek izve, ko se vpiše v srednjo šolo. Izvoli, vsedi se." Sem se ji nasmehnila.
Po malici sem se napotila proti svoji omarici v drugem nadstropju, od koder sem nameravala vzeti lasnico, saj sem tisto v laseh polomila in zvezke za naslednjo uro pouka.
Med hojo me je poklicala Amy.
Oglasila sem se ji in začela brskat po omarici.
"Lily, g. Jackson je rekel, da se bova preselili v drugo sobo v dijaškem domu. V najini je malo plesni, ki jo mora odstranit."
"Aha, vredu. Škoda sicer - ravno se mi je soba priljubila. Upam, da jo kasneje dobiva nazaj..." Sem ji odgovorila.
"Tudi jaz. Zdaj pa moram it. Se slišiva."
"Vredu, se slišiva." Prekinila je klic.
Zaprla sem vrata stare, a lepo ohranjene omarice in pred njo zagledala... njega.
"Živjo." Se mi je nasmehnil.
Pograbila me je panika. Joj, zakaj se prijazni fantje vedno pojavijo ob nepravem času na nepravem mestu...
"Živjo." Sem živčno odgovorila. Seveda sem ob tem kar se da močno zardela.
Pogledala sem v njegove lepe, iskrene oči. Vrnil mi je pogled in se nasmehnil.
"Oprosti, moram it." Sem se mu izmuznila in se zrinila mimo njega.
"Mudi se mi k pouku." Sem zaklicala čez ramo.
Kako sem grozna. Kar pobegnila sem mu, pa tako lepo se je nasmehnil.
~~~~~~~~~~
Hey!
Uh, pa mi je uspelo objavit nov del.
Torej, ja. Hvala vam za vse, prav res, zlati ste.
Cenim, da si kdo vzame tri minute časa in prebere zgodbo, jo mogoče še pokomentira, skritizira,... karkoli.
Najlepša hvala še enkrat, ne bi vedeli, koliko mi to pomeni. <3
Sophie Donna