*i*Nazadnje...*i*
*i*"Oprosti, moram it." Sem se mu izmuznila in se zrinila mimo njega.*i*
*i*"Mudi se mi k pouku." Sem zaklicala čez ramo.*i*
*i*Kako sem grozna. Kar pobegnila sem mu, pa tako lepo se je nasmehnil.*i*
~~~~~~~~~~
*b*11. november*b*
Od tistega 'živjo' pri omaricah pretekli teden se nisem pogovarjala z njim.
Pogosto se zalotim med strmenjem v njegovo smer. Dvakrat sem videla tudi njega, kako strmi proti meni, a se s pogledi nisva ujela.
Hodila sem proti šolskemu stranišču s Sam ob strani - zadnje čase mi je sledila na vsakem koraku. Nasproti sem ga zagledala. Stopil je korak bolj levo, da sva šla en mimo drugega čisto od blizu.
Zavohala sem njegov dišeči parfum, ko je z dlanjo rahlo oplazil mojo roko in šel mimo, kot, da se ne bi nič zgodilo.
Pri srcu mi je postalo toplo, ko se je počasi oddaljil po šolskem hodniku.

*b*13. november*b*
Globoko sem zazehala od utrujenosti ravno v trenutku, ko je glasen šolski zvonec naznanil konec dolgočasne učne ure. V glavi sem glasno zavriskala, saj končno ne bom več ležala na mizi in poslušala razlage učiteljice, ki bi morala biti že zdavnaj v pokoju. Hodi tako počasi, da, če želi priti iz enega konca učilnice na drugega porabi pet minut in govori tako zelo počasi, da med tem še jeclja...
Kakorkoli. Neučakano sem se vstavila, da bi počakala Amy in Sam, ki sta v nahrbtnik pospravljali zvezke. Ko sta me dohiteli smo se skupaj odpravile proti keramičnim stopnicam, ki že dolgo niso bile prenovljene, kar so dokazovali obkrušeni vogali.
Zatopila sem se v lastne misli, medtem, ko sta Amy in Sam živahno kramljali.
V pritličju sem se usedla na klop in se vključila v pogovor med dekletoma.
"Meni se zdi proti pravilom, če je tisti čudak v dijaškem domu vozil električni skiro." Je Amy razlagala Sam.
"Kdo je vozil električni skiro v dijaškem domu?" Sem šokirano ponovila za njo.
"Nekateri mislijo, da so dobri, če to počnejo." Je Sam zavila z očmi.
"Mislijo, da lahko delajo kar jim srce poželi, kar je pa še daleč od resnice." Je nadaljevala.
Pogledala sem okoli sebe in zagledala skupino fantov, ki so se nekaj prerekali. Med njimi je bil tudi on in s prekrižanimi rokami grdo gledal tekmeca v oči.
Slednji je bil več kot za glavo nižji od njega, a je vseeno samozavestno upiral roke v boke.
Kar na lepem pa je po hodniku zazvenelo hreščanje po zvočnikih.
"Bill Smith in Thomas Baxter, prosim, da se takoj zglasita v pisarni ravnateljice."
Zvočnik je ponovno zašumel in utihnil.
Fanta, ki sta se še minuto nazaj grdo gledala sta se s strahom v očeh spogledala in stopila na stopnico proti ravnateljičini pisarni.
Glede na dogodek sklepam, da mu je ime ali Bill ali Thomas. Sanje bi se mi izpolnile, če mu je ime Thomas saj bi to pomenilo, da bi mi bil všeč nekdo, ki se imenuje tako, kot sem si jaz že od otroških let želela poimenovati svojega sina, v primeru, da bi ga v prihodnosti imela.
"Ojoj, tole izgleda pa hudo. Sem mislila, da imata Bill in Thomas samo manjši konflikt, a očitno je bolj resno, kot izgleda." Je rekla Amy, ko sta izginila za vogalom.
Pobuljila sem v njeno smer.
"Čakaj. Ali ju ti poznaš po imenih?"
"Veš, Lily. Ravno zdaj so po zvočniku povedali njuna imena." Se je zasmejala Amy in me pomenljivo pogledala. Počutila sem se razočarano. Glede na Amy-ino izjavo sem bila prepričana, da ve kdo sta, zdaj pa je ne morem vprašat niti kateri je kateri.
~~~~~~~~~~
Hey!
Kako ste? Jaz iskreno sem danes zelo, ampak res zelo utrujena. Prav odlično, da je petek, ker ne bi zmogla niti dneva več.
Kakorkoli. Tukaj je 20. Del zgodbe My love, my life. Ne morem verjet, že druga okrogla številka.
Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki spremljate mojo zgodbo, jo berete, komentirate, lakjate. Vse skupaj mi pomeni ogromno, predvsem pa vaša podpora. Najlepša hvala.
Z veseljem sprejemam kritike, pohvale, mnenja in pripombe, saj mi z njimi pomagate izboljšati zgodbo. <3
Lepo se imejte,
Sophie Donna