Hey!
Najprej, hvala.
En ogromen HVALA vsem.
Prisežem, nisem pričakovala takšnega odziva pri zgodbi, zelo ste me presenetili.
Nisem niti vedela, če bo kdo sploh prebral, kaj šele, da boste komentirali.
Res ste čudoviti.
Upam, da ne boste zdaj vsi obupali nad zgodbo, ker vas moram razočarati, da zgodba ni pustolovska in strašna, razburljiva, ampak je bolj resnična, ki se ji kasneje pridruži kakšen ljubezenski dodatek... ali dva.
Današnja zgodba se bo začela z manjšim preskokom, saj še ne boste izvedeli, zakaj bi moralo dekle v zgodbi vse razlagati svoji psihologinji.
To bo za nekaj časa še skrivnost...
Prijetno branje!
~~~~~~~~~~
Aja, živjo.
Sem Lily Taylor, v tem trenutku sem stara 15 let in živim v Londonu, v Angliji.
Večino o meni boste izvedeli v prihodnosti, ko boste še naprej brali moj dnevnik, v katerega zapisujem praktično... Vse.
---
Zakaj, zakaj, zakaj.
Zakaj moram nazaj v šolo, v meni neljubi 9.a, kjer se lahko (spet) onesvestim pred učiteljico kemije.
Čisto super bi bilo, če bi bile prvomajske počitnice daljše.
To sem razmišljala med zajtrkom (okusne palačinke z marmelado), ki je predvidoma najzabavnejši del današnjega dne.
Ugotovila sem, da bom čez pet minut zamudila avtobus, ki ga vozi voznik, ki me itak ne mara in me zagotovo ne bo čakal.
Problem nastane, ko se spomnim, da je postaja v sosednji ulici.
Hitro navlečem nase moje najljubše črne škornje in vojaško zeleno jakno.
Štečem po stopnicah v spodnje nadstropje, medtem mi (wow, rekord) uspe še nahranit Lajlo, mojo psičko in stečem na cesto. Seveda sem pozabila dežnik. (Aprilsko vreme se še ni poslovilo)
Ponovno nazaj v hišo, po stopnicah, vzamem pisan dežnik iz omare in s polno hitrostjo oddrvim iz hiše.
"Zdaj pa grem nazaj samo še, če mi manjka glava." Si zamrmram in se trudim priti čimprej na avtobusno postajo.
Seveda, avtobus mi odpelje pred nosom, kaj pa drugega, pri moji sreči.
Utrujena in premočena se vsedem na klopco in preberem vozni red.
Ne morem verjet, čez deset minut v šolo pelje še en avtobus, a je to sploh mogoče!
Vsa ponosna sama nase, odkorakam v avtobus takoj, ko voznik (na srečo ne tisti, ki me ne mara) odpre vrata.
Nisem še videla tako praznega avtobusa.
Na njem ni bilo nikogar. Dobesedno.
Oziroma... Pomota.
Na zadnjem sedežu, prav na koncu avtobusa je sedelo dekle, približno mojih let in gledalo skozi okno.
Nisem vedela kdo je, zato sem se vsedla tri vrste pred njo.
Iz torbe sem zvlekla moje snežno bele slušalke in poslušala mirno glasbo, ki mi jo je priporočila teta.
Tudi jaz sem se zasanjala in gledala skozi okno ter opazovala prozorne kapljice, ki so tekle po zaprašenih oknih avtobusa.
Do šole imam z avtobusom natančno 10 minut in 24 sekund, če so ceste proste.
Prispeli smo.
Z manjšim odporom sem vstala z mojega sedeža in zapustila avtobus.
~~~~~~~~~~
Inn?
Kako se vam zdi?
Tale del je daljši od prvega, ampak bo kater drug gotovo še daljši.
Sprejemam kritike in mnenja, seveda nimam nič tudi proti kakšni pohvali.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj mi napiše v komentar ali v kotiček.
Lepo se imejte in lep začetek tedna!
Sophie Donna