Stopala sem po kamniti poti. Z vsakim svojim korakom sem za sabo pustila prelepe rože vseh barv. Oblečena sem bila v fino tkanino svetleče, zlate barve. Moji dolgi, skodrani rjavi lasje na katerih so bile pritrjene rožnate vrtnice so igrivo plapolali za mano. Vasica, ki se je razporostitala pred mano je bila skromna a lepa. Vse hišice so bile ovite v cvetje in ob poti so rasli zeleni grmički, ki so se šibili pod ogromno težo sadežev, ki so rasli na njih. Moje temne oči so bile uperjene v tla saj nisem hotela, da ljudje vidijo moje zenice oblikovane v cvet rože. Na sebi sem čutila občudajoče poglede, ki so me bodli po mojem vitkem telesu. Vsi so vedeli resnico. Jaz sem princesa Rose in mogoče njihova bodoča vladarica. Želeli so me podrobno preučiti a sem se dovolj hitro skrila za eno izmed opečnatih hišk ovitih v zelenje. Morala sem opraviti nalogo. Tisto usodno nalogo, ki me bo popeljala točno do prestola. Najti tri izgubljene pripadnike kraljestva Flower. Če mi jih ne uspe najti v manj kot enem letu se lahko, kar poslovim od prestola. Svoje nagajive lase sem si odmaknila z obraza ter si nataknila vijolično masko, ki mi je prekrila cel obraz. Zdaj pa na delo!

*****

"Tvoj prvi izgubljeni pripadnik kraljestva Flower je dekle staro toliko kot ti. Sedemnajst torej. Preden je njena družina izginila so zelo radi hodili k reki in nakupovali čolne. Starša sta bila visoka, bolj močne postave. Moški je imel rdeče lase, ženska pa črne. Preden sta rodila deklico sta zbežala ali lažje rečeno izginila."
Mi je govorila moja pomočnica Mia. Stara je bila okoli trideset. Imela je globoke zelene oči ter popolnoma ravne zlate lase. Njene blede ustice so bile vedno popolnoma ravne. Nikoli se ni nasmehnila in nikoli se ni jokala. Zdaj sem skupaj z njo sedela v majhni a razkošni sobi. Jaz sem sedela na temno rdečem, žanetnem fotelju ona pa je sedela na preprostem lesenem stou, ki je grozil, da bo razpadel. Med nama je stala steklena, okrogla mizica na kateri sta bili dve skodelici polni kave iz katerih je uhajal mamljiv vonj. Nagnila sem se proti svoji skodelici ter naredila požirek kave.
"Vredu. Je to vse?"
Sem jo po kavni okrepčitvi vprašala. Mia je pogledala paprije, ki so ležali na njenih stegnih ter počasi prikimala.
"Preden greš vzemi nekaj hrane, oblačil ter orožja. Tam zunaj so ljudje, ki ne marajo rož... Vse boš odkrila na poti. Srečno."
Je dejala nato pa se odpravila skozi vrata v srednjeveškem stilu mi pokimala ter izginila za vogalom.


*i* Kaj pa kava? Hm... Nobenega požirka ni naredila. Prav bo pa moja! Toliko bolje... *i*


*****

Iz grajske kuhinje sem izmaknila, kar veliko zalogo hrane skupaj z večjimi steklenicami ledeno mrzle vode ter malinine limonade. Vse skupaj sem spravila v torbo spleteno iz rož vanj pa položila še nekaj preprostih oblačil ter oster nož in bodalo. Orožji raje ne bi uporabljala a že od majhnega sem vedela, da na nas zunja kraljestva prežijo zelo nevarni sovražniki. Na iskanje sem se hotela odpraviti ob pozni uri, da me noben ne bi zalotil. Zelo neprijetno bi bilo, če bi ravno takrat kuharica odšla na stranišče ali pa služabnica po hrano. Saj me ne bi hoteli spustiti! Za to nalogo vem le jaz Mia, ter kralj. Moj oče. On bi rad naredil vse, da bi postala vladarica brez naloge a tak je zakon.
Točno ob polnoči sem se izmuznila iz svoje sobe. V eni roki sem držala prepolno torbo najrazličnejših stvari v drugi pa svetilko, da sem si svetila pot. Grad je ob tako pozni uri videti bolj hladen in skrivnostnen, kar mi nikakor ni bilo všeč. Nenadoma sem zaslišala težke korake, ki so se mi zdeli vedno bližje.
"Princesa kaj pa vendar počnete!"
Sem zaslišala globok, hripav glas iz daljave.
Prekleto! Sem se zaklela. Vedela sem, da je me na drugi strani presenečeno opazije eden izmed grajskih stražarjev. Nič drugega mi ni preostalo kot pa, da bežim.

__________________

za vse ki imate radi fantazijo sem napisala novo zgodbo... upam da vam je vseč:heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse:

*i* Roxy. E *i*